Zakaj se zahodnjaki bojijo robotov, Japonci pa ne?

*Članek je povzetek članka Why Westerners Fear Robots and the Japanese Do Not.

Japonci odraščajo z gledanjem anime, ki pogosto vsebujejo robote ali prihodnost, v kateri se tehnologija in ljudje združijo v tako imenovane cyborge. Poleg tega so bili roboti vedno del Japonske psihe, že njihov junak Astro Boy je registriran kot prebivalec mesta Niiza, kar ni preprosto doseči. Japonci se tako ne bojijo prihodnosti v kateri nam bodo vladali roboto, kvečjemu se je veselijo.

Tudi zahodnjaki s(m)o priča dosti prijaznim robotom iz filmov in serij, a se jih proti Japoncem vseeno malo bojimo oz. smo okoli tematike previdnejši. Avtor izvirnega članka meni, da je razlika v dojemanju prisotna zaradi različnega religijskega konteksta in zgodovinskih razlik z obzirom sužnjelastništva industrijskih razsežnosti. Kot pravi, je zahodni koncept »človeštva« omejen, saj bi se morali vprašati ali imamo pravico izkoriščati okolje, živali, orodja ali robote samo zato, ker smo mi ljudje, oni pa niso.

Pripadniki vere Shinto, ki je glavna vera na japonskem, nasprotno od Judizma in Krščanstva ne varjamejo, da smo ljudje nekaj posebnega. Nasprotno, v vsem okoli nas so duše, narava pa ne pripada nam, temveč mi njej. Duše tako živijo v vsem, vključno s kamenjem, orodji, hišami in tudi praznimi prostori. Po drugi strani pa ima zahod težave z idejo duš v stvareh. Dejstvo, da so Luditi v 19. stoletju uničevali stroje, za katere so mislili, da jim jemljejo službe, v japonskih tovarnah pa roboti nosijo kape in imajo ime, je dovolj zgovorno samo zase.

V knjigi Sapiens Yuval Noah Harari opiše »človeštvo« kot nekaj, kar se je razvilo v našem sistemu, ko smo iz lovcev in nabiralcev prešli v pastirje, potem kmete in na koncu kapitaliste. Ko smo bili lovci in nabiralci nam narava ni pripadala, bili smo pač njen del. Ameriški staroselci poslušajo in se pogovarjajo z vetrom. Prvotni lovci pogosto uporabljajo posebne rituale, da komunicirajo s svojim plenom. Več lovsko-nabiralniških skupnosti pa je globoko povezanih s posestmi, čeprav nimajo tradicije njihovega lastninjenja. In to je bil vzrok nerazumevanja in sporov pri zahodnih kolonialistih.

Dokler nismo začeli z vzrejanjem živali in kmetijstvom nismo mislili, da imamo nadzor nad drugimi stvarmi in naravo. Da lahko vse – kamen, ovca, pes, avto ali človek – pripada človeku ali korporaciji. To je relativno nova ideja, ki razčloveči in nasprotuje vsemu, kar ni človeško, pa naj bo živo ali neživo. Ideje razčlovečenja, lastništva in ekonomije so pomagale roditi razširjeno sužnjelastništvo.

V knjigi Stamped from the Beginning, avtor Ibram X. Kendi opiše ameriško debato glede kolonialnega obdobja o vprašanju ali naj bodo sužnji izpostavljeni krščanstvu. Britanski zakon je zapoveljeval, da kristjan ne more biti zasužnjen, zato so se mnogi lastniki plantaž bali, da bodo izgubili svoje sužnje, če bodo ti pokristjanjeni. Tako so torej vztrajali, da so črnci preveč barbarski, da bi lahko postali kristjani. Drugi so menili, da bi krščanstvo sužnje naredilo bolj podrejene in lažje nadzorovane. Na Japonskem je ideja dovoljenja vere preprosto tuja in absurdna, ker ima vse svojo dušo in tako ne more biti dovoljena ali prepovedana. (Japonska je poznala sužnjelastništvo, vendar to nikoli ni bilo tako industrijsko razsežno.)

Morda na dolgi rok ni pomembno ali govorimo o človečenju ali razčlovečenju, ampak o problemu, k ga ustvari priviligiran razred – ljudje – in o tem kako razložimo in dovolimo ignoriranje, nasprotovanje in prepoved ne samo robotov, ampak tudi okolja in živali. Avtor meni, da je tehnologija na točki, ko se moramo začeti razmišljati katere, če sploh, pravice si roboti zaslužijo in kako te pravice sprogramirati oz. doseči.

Zanimivo pri tem je, da imamo številne dokaze, da smo ljudje simpatetični in se čustveno odzivamo na družbene robote, kot tudi na ne nezavedne robote. To pa ni nepomembna stvar. Če imamo močen negativen odziv, ko nekdo brcne robota ali ameriški vojak prekine testiranje uporabe robota za deminiranje in čiščenje minskega polja, ker misli, da je to nečloveško, se moramo vprašati kakšne posledice ima lahko zlorabljanje robota na človeka. Mogoče lahko pri vsem pomaga, da na umetno inteligenco ne gledamo kot nekaj, kar grozi človeštvu, ampak jo morda poimenujemo kot podaljšana inteligenca (angl. Extended Intelligence). To bi bil dober začetek.

Ko pripravljamo pravila in pravice za robote, bomo verjetno morali uvesti zakone še preden bomo vedeli kako bodo ti vplivali na družbo. Tako kot nas zlato pravilo uči, da se do drugih obnašamo tako, kot hočemo, da se oni do nas, tudi izkoriščanje in razčlovečenje robotov otroke in socialne strukture pripravi na nadaljevanje hierarhičnih sistemov, ki obstajajo že od začetkov civilizacij. A tako kot z lahkoto razumemo, zakaj so kmetovalci in pastirji začeli verjeti, da smo ljudje posebni, lahko preprosto ugotovimo, da bodo roboti in umetna inteligenca ljudi videli le kot eno vrsto zavedanja, ne preveč posebno, »človeštvo« pa bo postalo precenjeno.

 

Vir:

Komentarji
Sara Mikac

Sara Mikac

Tehnologija, tehnološki napredki in novosti so stvari, ki so jo zmeraj zanimale. Kot študentka Družboslovne informatike pa je ta zanimanja lahko dopolnila še z znanjem. Želi izvedeti kako narediti svet boljši in je tako zmeraj na tekočem z najnovejšimi tehnologijami in odmevnimi novicami iz sveta računalništva.
Sara Mikac

Latest posts by Sara Mikac (see all)

Sara Mikac

Tehnologija, tehnološki napredki in novosti so stvari, ki so jo zmeraj zanimale. Kot študentka Družboslovne informatike pa je ta zanimanja lahko dopolnila še z znanjem. Želi izvedeti kako narediti svet boljši in je tako zmeraj na tekočem z najnovejšimi tehnologijami in odmevnimi novicami iz sveta računalništva.