Nikoli zares tukaj – Recenzija

Senator Votto: McCleary said you were brutal.

Joe: …I can be.

You Were Never Really Here je nov film režiserke Lynne Ramsay, ki je nase najbolj opozorila leta 2011 z vrhunskim in drznim We Need to Talk About Kevin, s katerim ji je v čudovitem estetskem jeziku uspelo ubesediti najhujšo nočno moro vsakega starša. V filmu spremljamo Joa, duševno obolelega in blaznega vojnega veterana, ki deluje kot koristno orodje, za vsakogar, ki potrebuje njegov brutalno nasilen nabor znanja in spretnosti. Z drugimi besedami, najeti morilec. Ko prejme nalogo, da mladoletno dekle reši iz spolnega suženjstva, se kmalu nehote zaplete v prepleteno mrežo korupcije. Po stopinjah že prej omenjenega We Need to Talk About Kevin, si tudi ta film v podobnem slogu izbere izjemno temačno tematiko in nam jo prikaže z vrhunskim vizualnim pripovedovanjem zgodbe.

Joaquin Phoenix je privlačna in nepredvidljiva pojava kot Joe. Gre za nastop, ki ponovno dokaže česa vsega je zmožen. In po filmih kot so The Master (2012), Her (2013), Inherent Vice (2014) in sedaj You Were Never Really Here, lahko brez dvoma potrdim, da igralec trenutno velja za eno izmed najimpresivnejših “kameleonskih sil” v poslu.

Ramsay v svojem novem filmu redno uporablja klaustrofobične long lens close-upe, ki nam le redkokdaj pustijo dihati. Že od samega začetka smo posledično “vrženi” v mračen in zadušen svet našega protagonista. Joe je prikazan kot mož, ki večino svojih poslov opravlja v sencah. Njegova pretirana orjaška brada in ponošena oblačila mu omogočata, da se lahko popolnoma zlije s svojo okolico. Pogosti vmesni rezi flashbackov nas takoj postavijo v Joeov težaven um. Njegove travme iz preteklosti so tako evokativno prenesene z vizualno intenzivnostjo. Omeniti je treba tudi zvočno zasnovo, ki v veliki meri poveča vzdušje same atmosfere in odlično zajame vse zvoke živahnega mesta. Joe je ves čas obkrožen, vendar popolnoma neviden in popolnoma oddaljen po značaju, vendar seveda po lastni izbiri. Podobno kot Scorsesejev kultni Taxi Driver (1976) in njegov ikoničen centralni nastop Roberta De Nira. Ramsay in Phoenixu je ponovno uspelo prikazati nevarnost in toksično korupcijo v središču sodobnega ameriškega mesta. Vse podobnosti so večinoma površinske ravni, pri čemer je razmerje med Joeom in Nino primerljivo z zaščitniško povezavo med Travisom in Iris. Izkoriščanje mladih deklet v obeh filmih služi kot nekakšna pobudnica, ki Joea in Travisa potisne v preventivna dejanja. Ramsayina namerna upodobitev nasilja na zaslonu je izjemno učinkovita v svoji hladni in oddaljeni naravi. Režiserka občinstvu namenoma onemogoči prikaz krutega eksplicitnega nasilja od blizu in osebno, kljub številnim primerom v filmu. Namesto tega se odloči, da ohrani svojo distanco, bodisi fizično, preko statičnih CCTV kamer ali odseva s stropnega ogledala, ter pa seveda kar s samo montažo, kjer nam vedno ni prikazano samo dejanje oz. srečanje, temveč kar neposredno njegova posledica. To gledalcem omogoči, da se osredotočijo predvsem na fizične in čustvene posledice tega nasilja in vse kar je Joe bil primoran žrtvovati (brez, da bi rabili karkoli olepševati ali cenzurirati).

Ramsayina odločitev za osredotočanje na učinke nasilja, omogoči Joaquinu Phoenixu resnično sijati. Kar igralcu uspe v svojem prikazu zlomljenega protagonista, je njegova sposobnost, da nam ta grozovit in brutalno nasilen posameznik izpade popolnoma empatično. Odnos med Joeom in njegovo materjo služi kot čustvena krepost filma in učinkovita jukstapozicija intenzivnega nasilja Joeove realnosti, ki za občinstvo deluje kot nekakšen oddih. Gre za edino stvar, ki ga drži vezanega, na njegov drugače boleč obstoj. Ko so nam prikazani flashbacki, je Joe prestrašeni otrok v veliko nasilnejši okolici, ki se bori z življenjem in grozotami svoje preteklosti. Te grozote so popolnoma izpeljane iz njegove nezmožnosti, da bi obvaroval druge okoli njega, gonilna sila tega brutalnega maščevalca. Ker so ga vedno obkrožali najslabši možni primeri človeštva, je sam postal nekakšen odraz njihovih najgrših vidikov, a je hkrati odločen, da se bojuje proti njim, z namenom, da se ne bo enako zgodilo tudi drugim nedolžnim žrtvam. To je moralni kompas, ki nam omogoča, da vidimo Joeovo pošastnost, kot silo za dobro. Ena izmed bolj edinstvenih in vplivnih scen, je ko je Joe postavljen v vlogo empatičnega spremljevalca umirajočemu antagonistu. S tem se njegova človečnost razkrije v najbolj puščobnih in nepričakovanih okoliščinah. Tudi druga igralska zasedba je zelo učinkovita. Ekaterina Samsanov, ki igra Nino, briljantno zajame vlogo čustveno prazne travmatizirane najstnice, ki ima tudi nepredvidljivo svojevrstno energijo. Judith Anna Roberts, ki igra Joeovo mamo, je učinkovita protiutež intenzivnosti njenega sina, ki mu namenja neizmerno materinsko ljubezen, čeprav se tudi sama (prepričljivo) spopada s začetki demence.

Kar se tiče tehničnih zadev, si oblikovalec zvoka Paul Davies zasluži ogromno pohvalo za peklenski in moreč zvok, ki ga je ustvaril. Enako velja za mojstrsko montažo Joea Binija, ki je zelo uspešna pri ustvarjanju tako propulzivnega ritma, kot tudi v tišjih čustveno resonančnih trenutkih. Jonny Greenwood ponovno navduši s filmsko glasbo, ki s svojo udarno energijo močno doda k zastrašujoči intenzivnosti filma s tem, da strašljive dogodke na zaslonu zapolni z občutkom nevarnosti in nelagodja.

Film je vznemerljiv, napet, presunljiv, neusmiljen in nepopisno močan! Čeprav se bo morda zgodba komu zdela preveč preprosta, je glavna gonilna sila filma kar Joe kot posameznik. Gre za neverjetno kinematografsko doživetje s svojevrstno vizualno in zvočno robustnostjo, ki ga dandanes dobimo žal le poredko.

OCENA: 10/10

 

 

 

Komentarji

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.