Videoigre kot Umetnost

Ko večina ljudi sliši za umetnost pomisli na legendarne slikarje – Picassa, Van Gogha, Da Vincija. Nekateri pomislijo na kiparje in arhitekte – Michelangela, Donatella, Berninija. Skoraj nihče pa ne bi takoj pokazal na videoigre. Medtem ko so glasba, ples ali pa celo fotografija že ustaljene discipline umetnosti, pa so videoigre tako nove, da zanje to pač še ne velja.

Že od samih začetkov je umetnost izjemno velik del videoiger. Najbolj očitna je seveda vizualna podoba igre, kljub temu pa to ni edina vrsta umetnosti, ki jo najdemo v videoigrah. Tu je seveda še zvok, natančneje glasba, ki jo lahko slišimo v ozadju iger.

Vizualna podoba

Prva stvar, ki jo pri videoigrah opazimo je seveda njihova vizualna podoba, s pomočjo katere se že na samem začetku da približno določiti tip igre. Z razvojem ostale tehnologije se je ta aspekt zelo spremenil, tako pa je nastalo ogromno novih stilov izgleda iger.

Pikslaste igre

Ko slišimo za piksle v videoigri najprej pomislimo na stare Nintendove, Segine ali Atarijeve franšize kot so Super Mario, Sonic, Pac-Man in druge klasike. Te igre so imele v osemdesetih takšno podobo, ker tehnologija pač boljše ni dopuščala (če vas zanima več o zgodovini videoiger si lahko preberete članek, ki sem ga o tej temi napisal). Nato je nastalo zatišje pred pikslastimi igrami, saj so vsi hoteli uporabljati in izkoristiti novo tehnologijo, ki je bila na voljo. Dobra novica za vse nostalgike pa je, da se ta stil iger vrača, pa tudi vedno bolj popularne so. Indie razvijalci radi uporabijo piksle za barvite igre, ki so nekoliko preprostejše in osredotočene na zgodbo, velikokrat pa imajo ogromno vsebine brez določenega konca. Najboljši primeri so The Binding of Isaac, Stardew Valley, Terraria, Undertale in Hotline Miami.

This slideshow requires JavaScript.

Ročno narisane igre

Vrsta iger, za katere menim, da velikokrat ne dobijo dosti pozornosti so igre z ročno narisano podobo. Tako kot pikslaste, so tudi te skoraj vedno indie igre, ki jih večina ljudi ne poskusi ker so ponavadi počasne, brez hude akcije in bolj usmerjene na zgodbo. Zelo vesel pa sem, da se je to lanskega leta spremenilo z naslovi kot sta Cuphead in Hollow Knight, ki sem jih uvrstil tudi med mojih top 10 videoiger leta 2017. Drugi naslovi, ki padejo pod to kategorijo so Deponia, Machinarium, Gorogoa in Jotun.

This slideshow requires JavaScript.

Manj dovršena 3D grafika

Najprej bi rad razčistil, da z izrazom »manj dovršena grafika« ne mislim, da so te videoigre slabše v kakršnem koli smislu, samo ne vem kako bi jih drugače opisal. Pod to kategorijo bi namreč uvrstil igre kot so Fortnite, Furi, Legend of Zelda: Breath of the Wild, mogoče celo Borderlands serijo. Te igre namreč niso tako osredotočene na grafike saj je ponavadi v ospredju zgodba, mehkejše podobe pa dajo tem igrah tudi malo bolj otročji in risan vtis. Nasploh se take vizualizacije že dolgo poslužuje Nintendo, dokaj pogosto pa jih najdemo tudi med indie podjetji.

This slideshow requires JavaScript.

Zelo dovršene 3D grafike

Sedaj pa smo prišli k igram, ki imajo največ igralcev, o njih pa se tudi največ govori. To so skoraj izključno naslovi velikih korporacij z velikimi proračuni in ogromno promocije. Videoigre iz te kategorije nam vzamejo dih z izjemno dovršeno realistično grafično podobo, ki pa včasih povzroči izgubo ali zanemarjenje zgodbe. Vendar na srečo ta pojav ni prepogost. Večinoma v tej kategoriji najdemo bolj franšize ali serije videoiger bolj kot posamezne naslove. To so naprimer Witcher 3, Bioshock Infinite, Forza Motorsport 7 in Rise of the Tomb Raider.

This slideshow requires JavaScript.

Glasba

Podobno kot v filmih, ima glasba v ozadju ogromno vlogo tudi pri videoigrah. Dopolni vizualne podobe in nam da namig o počutju protagonistov ali pa nam namigne, kaj lahko pričakujemo v nadaljevanju. Dokaz za to lahko vidimo v legendarnih videoigrah, za katere se zdi, da njihove pesmi poznajo praktično vsi. Govorim seveda o Super Mariu, Legend of Zelda, Tetrisu in podobnih igrah. Seveda pa se »tradicija« takrat ni spremenila, saj vsako leto nastane več in več iger z odlično glasbo.

Nekakšen nauk tega članka je, da ne sodi knjige po platnicah oziroma v tem primeru igre po izgledu. Odpri se novim idejam in stilom, poglej si igre, ki jih mogoče pred letom ali dvema ne bi niti ošinil s pogledom. Mislim, da gre v večino dobrih videoiger toliko truda in pota, da si zaslužijo svoje mesto v vejah umetnosti, če pa se bo to uresničilo pa bomo videli mogoče čez nekaj let, bolj realno pa desetletij ali pa še več.

Viri:

Komentarji

Nik Leban

Osemnajstletni Nik obiskuje gimnazijo, kjer se je pridružil MaKLuS-ovi ekipi ter sčasoma postal eden glavnih piscev. Tako širi svojo razgledanost, saj ga zanima veliko različnih stvari, med njimi pa ima seveda eno najvišjih prioritet tehnologija, bolj specifično igričarska industrija ter glasba in filmi.
Svoj prosti čas porabi večinoma na svoji rolki, z igranjem videoiger ali pa risanjem.

Latest posts by Nik Leban (see all)

Nik Leban

Osemnajstletni Nik obiskuje gimnazijo, kjer se je pridružil MaKLuS-ovi ekipi ter sčasoma postal eden glavnih piscev. Tako širi svojo razgledanost, saj ga zanima veliko različnih stvari, med njimi pa ima seveda eno najvišjih prioritet tehnologija, bolj specifično igričarska industrija ter glasba in filmi. Svoj prosti čas porabi večinoma na svoji rolki, z igranjem videoiger ali pa risanjem.