V Dvoje 2. Sezona – Recenzija

Luka Marčetič je leta 2015 s prvo sezono serije V Dvoje dokazal, da velja za mojstra tako imenovanega “awkward humorja”. To v bistvu dokazuje že seveda več let. Sam se še spominjam, kako navdušen sem bil leta 2009, ko sem na YouTubu zasledil “prvo slovensko web serijo” Dan Ljubezni. Spletna serija je bila enostavno “simpatična”. Nisi je mogel sovražiti. In k temu je brez dvoma pripomogel Lukov “awkward humor”, katerega je v zadnjih letih še bolj “razvil”. Nikoli v življenju ne bom pozabil scene z bradatim Jonasom Žnidaršičem (ja tiste v WC-ju). Še dandanes jo pogosto citiram, ko se na WC-ju s kakšnim kolegom znajdem v tistem neprijetnem položaju, ko oba molčiva in ne veva kaj bi rekla. Lagal bi se, če bi dejal, da nisem vsak del WASD-ja (Lukove kratke ampak kljub temu absolutno fantastične spletne serije o življenju “gamerjev” in “nerdov”) pregledal vsaj desetkrat.

 

V Dvoje iz 2015 je bilo zame veliko presenečenje. Pozitivno presenečenje seveda. Čeprav sem sam pričakoval par zabavnih trenutkov, niti pod razno nisem pričakoval tako zabavne in absurdne serije. Absurdne mislim seveda v najboljšem oz. najbolj pozitivnem možnem smislu! Aleš, Sandi, Nika in Maja so bili enostavno všečni liki. Preprosti, vendar neverjetno “relatable”. Šlo je za eno izmed tistih “easy to watch” serij, ki jih lahko brez kakršnega koli problema v celoti pogledaš v eni zabavni noči. Tisti tip serije, ko se lahko le nasloniš na kavč, izklopiš možgane na off in se nasmejiš. Serija me je tudi zelo presenetila z mnogimi “šokantnimi” trenutki. Brez dvoma je najbolj izstopala epska in absolutno absurdno odštekana scena v gledališču z Markom Mandičem in sedaj že žal pokojnim legendarnim Jernejem Šugmanom. Še sedaj sem mnenja, da je bil to eden izmed mojih najljubših TV-momentov leta 2015!

 

Pa smo tukaj. V Dvoje, druga sezona. Od leta 2015 je opaznih veliko sprememb. Tako v kvaliteti, kot tudi v sami zgodbi. V vlogi glavnega režiserja epizod je tokrat Klemen Dvornik, medtem ko so pisci scenarijev bolj kot ne enaki kot v prvi sezoni. Enako velja tudi za igralce. Prva sezona je brez dvoma imela vprašujoč konec. Nedokončan. Zavedali smo se, da to ne mora biti vse. V novi sezoni tako spet spremljamo naše priljubljene like Aleša, ki se še zmeraj trudi preboleti svojo bivšo punco Majo, iz “prebolevanja Maje” celo diplomira, vendar kmalu lahko opazimo, da temu še zdaleč ni tako. Maja medtem poskuša zaživeti na novo. Tako kmalu spoznamo tudi njenega novega fanta Davuda (Tosja Flaker Berce), ki sem ga vzljubil že po prvih nekajminutah. Medtem ko se Sandi sooča s svojimi lastnimi ljubezenskimi težavami, pa se Nika in Sandi spopadata z drugimi težavami. Na primer kako bi lahko popestrila oz. imela bolj zabavno spolno življenje. Kmalu se v njuni življenji prikrade Marina (Dora Dimic Rakar), simpatična Nikina sošolka na izmenjavi iz Hrvaške. Kmalu se razplete, da od Nike želi še nekaj več kot le prijateljstvo.

Čeprav tukaj zgodba deluje “resnejše” in bolj kompleksno, sem vseeno bolj užival v prvi sezoni. Res je, da so v novi sezoni poskušali nekaj novega in drugačnega, vendar me je osebno še zmeraj pritegnila tista “simplističnost” izpred dveh let, kjer so seveda tudi bili prisotni zapleti, vendar niti pod razno v enaki meri kot tukaj. Toda humor seveda nikakor ne razočara. Upam si celo dejati, da je še na višji ravni kot v prvi sezoni. Prisotnih je še več t.i. filmskih referenc (recimo Kristusov pasijon), kar sem še posebej cenil. Pritoževati se ne morem niti nad novimi liki. Poleg že prej omenjenih Davuda in Marine, spoznamo tudi Sandijevega muhastega šefa, Aleševo novo “prijateljico” Majo 2. Igralski zasedbi se pridruži tudi sama Slovenka, Nina Ivanišin kot Sandijeva nova sodelavka. Vsak od teh novih likov je v zgodbo prinesel nekaj novega in svežega. Želel sem jih še bolj spoznati, še posebej spiritualnega in ekscentričnega Davuda. Kaj pa vemo, morda pa čez par let dobi kar svoj spin-off.

Je torej boljša od prve sezone? Ne. Ampak čeprav žal ni vsebovala česa podobnega kot tisti odštekan in bizaren “Mandič moment” iz prve sezone, je vseeno absolutno vredna ogleda. Tukaj se pojavi tudi vprašanje: Ali se splača naročiti VOYO za ogled te serije? Moj odgovor je absolutno da! Po ogledu zadnjega dela, sem na obrazu dobil nasmešek, saj sem ponovno dobil upanje. Upanje za prihodnost slovenske televizije. Upanje, da smo v Sloveniji zmožni nečesa več. Več od Usodnega Vina, več od Reke Ljubezni, več od Ene žlahtne štorije! In kdaj sem pred tem nazadnje dobil to enako upanje? Leta 2015, ob ogledu prve sezone.

OCENA: 8/10

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.