Unsane – Recenzija

Unsane je nov film Stevena Soderbergha, kjer v glavni vlogi spremljamo Claire Foy kot Sawyer, mlado žensko, ki proti svoji volji pristane v psihiatrični bolnišnici. Medtem ko je tam, gledalci izvemo nekaj stvari o njeni preteklosti, in ta preteklost se kmalu “prikrade” v to bolnišnico in za Sawyer povzroči mnogo nevšečnih in zelo travmatičnih stvari. In ne, hvala bogu ne gre za remake istoimenskega trilerja italijanskega režiserja Daria Argenta iz leta 1982.

 

Kot ste verjetno že sami slišali oz. prebrali v vsaki recenziji ali objavljenem članku o tem filmu, je Soderbergh celotno zadevo posnel na iPhonu 7 Plus, s pomočjo preproste FiLMiC Pro aplikacije in treh različnih objektivov (18 mm, 60 mm in tudi fisheye). Vse skupaj me je spomnilo na film Tangerine (2015), ki je bil v celoti posnet z uporabo treh iPhonov 5s. Soderbergh je sam celo šel tako daleč, in je dejal, da večina gledalcev tega sploh ne bo opazila in, da je to prihodnost filmov.

Ampak za trenutek se odmaknimo od te debate in se osredotočimo na zgodbo. Claire Foy je naravnost očarljiva! Odlična je v prav vseh 97 minutah tega filma. Sama res veliko doda in prispeva k filmu in ko gledalci pričnemo odkrivati in razkrivati njeno preteklost, kmalu začnemo dojemati, kako se povezuje z njeno sedanjostjo. Film postane vedno bolj privlačen, ko se platnu prikaže njen lik in stiske s katerimi se sooča. Odličen in omembe vreden je tudi Joshua Leonard, kot strežnik v bolnišnici, ki ima tudi svoje določene zlovešče motive. Izmed vseh treh glavnih zvezd iz kultnega The Blair Witch Project (1999), je Leonard na nek način edini, ki je vsaj “delno uspel”, pa četudi so to bile v večini vloge v cenenih “B-movie” drugorazrednih grozljivkah, zato ga je še posebej lepo videti v bolj “resnejši” vlogi.

 

Kot večina filmov o tovrstnih ustanovah, še posebej tistimi z nevoljnimi pacienti, tudi ta vključuje podoben koncept, in to je dejstvo, da bolnikov ne posluša nihče. Enako je z našo protagonistko. Sawyer je konstantno prezrta in preslišana, tako s strani zaposlenih, kot tudi drugih bolnikov. Soderbergh poskuša ustvariti občutek negotovosti, vsaj kar se tiče njenega duševnega zdravja. Celo v marketinški kampanji nam je postavljeno vprašanje glede Sawyer: “Is she or isn’t she?” Toda vsaj meni osebno se vsa ta “skrivnost” ni zdela tako zapletena, in kar se je sčasoma razkrinkalo, mi je bolj delovalo kot nekaj splošnega, ne pa kot navdušujoč razplet dogodkov.  Zloraba Sawyerjeve in dejanja vseh okoli nje, nam ves čas nakazujeta kakšen bo po vsej verjetnosti končen razplet, zato me je film redko presenetil. Njene interakcije z drugimi pacienti in zaposlenimi so se v večini vedno končale enako: z neko obliko nasilja, udarcem, pljuskom in praktično vsako možno obliko agresije, ki jo je posledično naredila še “bolj zmešano”. Po času je vse skupaj postalo že malce nadležno, saj se je ves čas odločala za nesmiselna dejanja, ki jih oseba “z zdravo pametjo” običajno ne bi. Bilo je podobno, kot da bi gledali nekoga, ki skuša splezati iz globoke luknje, vendar medtem luknjo skoplje še globlje.

Vrnimo se še na prejšnjo temo, ki jo je praktično nemogoče prezreti. Ko režiser v Soderberghovem položaju izbere takšno odločitev, vedno iščem logične razloge, zakaj je temu tako. Če ste skromen, neodvisen indie filmski ustvarjalec, je že seveda smiselno za snemanje uporabiti iPhone a kaj je bil razlog v tem primeru? Kaj v tem filmu je potrebovalo takšen stil? Najboljša stvar, ki jo ta izbira pripomore k filmu, je ustvarjen občutek “površne cenene surovosti”, ki skorajda spominja na dokumentarec. Nekaj trenutkov, ki jih mora Sawyer pretrpeti, tako deluje malce bolj srhljivo, saj je naš občutek še za kanček bolj oseben. Vse skupaj je deluje strašljivo realistično, podobno kot v Hooperjevi mojstrovini Teksaški pokol z motorko in 1974.

Toda Soderberghova trditev, da nihče ne bo ničesar opazil, je naravnost smešna. Razmerje med širino in višino naslova (aspect ratio), pretirani poudarki v barvnem spektru in celo površni “dolly” posnetki, so stvari, ki bodo opazne prav vsakemu, ki je v preteklosti že sam posnel kakšen kratek film. Slika večino časa deluje “flat” in z majhno globino in posledično izpade bolj kot kakšen visokokakovosten posnetek varnostne kamere, in ne kot nekaj filmskega. Nobenega dvoma ni, da je Soderbergh fenomenalen režiser, a ko si režiser v njegovi poziciji, tovrstna izbira deluje bolj kot nekakšen način, ki bi ga ponovno vzpodbudil pri ustvarjanju filmov in mu pri tem dal veselje ki bi dejansko pripomoglo k sami kvaliteti filma.

Soderbergh je bil že v preteklosti popolnoma odkrit in ni skrival dejstva, da želi prenehati z ustvarjanjem filmov. Ampak nedolgo za tem se je vrnil in lani posnel vrhunski in zabaven Logan Lucky, ki se je tudi znašel na spisku mojih najljubših filmov lanskega leta. Sedaj je seveda posnel tudi ta film, kar pomeni, da se je vendarle vrnil, vendar se zdi, kot da išče način s katerim bi se poživil in dobil ponoven navdih za filmsko ustvarjanje. Čeprav ta možnost samemu filmu veliko ni pripomogla, vam film vseeno priporočam zgolj zaradi ustvarjenega očitnega občutka paranoje, ki je zahvaljujoč briljantnemu nastopu Claire Foy še toliko bolj prisoten. Film nikakor ne bo spremenil načina snemanja filmov (kar morda Soderbergh pričakuje), vendar brez dvoma gre za zanimiv in nenavaden film. Vedno ko Soderbergh posname film (ki ni nujno odličen in izjemen), dokaže da gre za zelo očarljivega in simpatičnega filmskega ustvarjalca. Lahko le držimo pesti, da ne bo nikoli več izgubil zanimanja za filme!

OCENA: 6/10

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.