Težave v motelu El Royale – Recenzija

Težave v motelu El Royale je pametno zgrajena zločinska štorija o skupini neznancev, ki so prisiljeni prečkati točko med dobrim in slabim. Tukaj je tudi dobesedna točka (linija), ki poteka skozi mračno prizorišče zgodbe: zapuščen motel na meji med Kalifornijo in Nevado, ki je v preteklosti veljal za prestižno letovišče in svoj razcvet doživel v slavnostnem “Rat Pack obdobju”. Eden izmed tujcev je tukaj zgolj zaradi ugodnejše nastanitve (od Renoja), drug je na begu, medtem ko dva iščeta nekaj kar naj bi se skrivalo “pod” znamenitim motelom. Nobeden od gostov ne ve, kaj se zares dogaja za zidovi El Royala in nobeden izmed njih ne išče absolucije (to je cilj popolnoma drugega lika), čeprav bi določenim posameznikom (v dogodkih, ki sledijo) morda celo lahko bila ponujena. Izbire določajo ljudi, dejanja sprožijo posledice, in celo slaba oseba je morda lahko zmožna narediti nekaj dobrega. Toda za dobre stvari je včasih potrebna zelo visoka cena!

Režiser Koče v gozdu (2012) Drew Goddard je oblikoval film, ki bi se povsem počutil doma v devetdesetih, kjer so prevladovale neo-noirske kriminalke, zaznamovane po njihovi “samozavedni frajerskosti”, simpatični glasbi, ter sardonični (pre)drznosti. In podobno kot tipičen Tarantino film, je tudi El Royale razdeljen v poglavja, vsako od katerih razkriva nove plasti ali drugačno perspektivo na dogodek, ki smo ga videli prej. Vsak lik ima le delež informacij, ki jih ima recimo nekdo drug, in tako kot velik del zabave služijo prav ti “kosi sestavljanke”, ki se skozi zgodbo počasi združujejo v celoto. Goddard uporabi veliko neprekinjenih “long take” posnetkov in premikajoče kamere, ki služita kot še posebej učinkoviti tehniki med prvim velikim razkritjem ene izmed mnogih skrivnosti El Royala. Nobena skrivnost ni, da je film prava paša za oči, in El Royale se absolutno zdi kot resničen kraj. Gledalci lahko skorajda vohamo postan slab zrak v njegovih mrtvih igralnicah in plesnivih zastarelih sobah. Vse se zdi pristno in avtentično za obdobje (zgodba se dogaja predvsem v letu 1969), a obenem tudi ujeto v času, kar še toliko bolj podkrepi občutek, da El Royale velja za same vice, pa četudi nekje na meji med nebesi in peklom. Zavedam se, da je dandanes že pravi kliše, da filmsko prizorišče opredeljujemo kot sam lik, toda v tem primeru je to več kot res!

Zaradi segmentirane narave zgodbe, prav vsak član igralske zasedbe dobi velike trenutke za sijaj, medtem ko gledalci razkrivamo globlje razloge za njihovo nastanitev v El Royalu. Jeff Bridges svojo ljudsko, a osorno “starček persono” tokrat izkoristi v vlogi očeta Flynna (ja vem, zvezda TRONA igra še enega Flynna), čigar šibko zdravje, kmalu zakomplicira in oteži njegovo nalogo. Mad Men-ov John Hamm se v šestdesetih počuti kot doma, tokrat kot Laramie Seymour Sullivan, lik ki ima (enako kot Don Draper) za ponuditi veliko več, kot se morda zdi na začetku. Dakota Johnson igra Emily, hipijevsko dekle, ki nima prav nobenih težav glede pomisleka oz. dvoma v spopad z moškimi, za katere meni, da veljajo za grožnjo. Zahvaljujoč Goddardovemu pisanju in režiji, vsak od njih najde nianse svojih likov, ki jih naredijo simpatične in razumevajoče, tudi v njihovih najtemnejših trenutkih. Toda glavna in najbolj izstopajoča člana igralske zasedbe sta brez dvoma (manj znana) Cynthia Erivo in Lewis Pullman. Erivo igra Darlene Sweet, podporno soul pevko, ki (verjetno) velja za edino resnično pošteno, iskreno, ter moralno naravnano osebo celotne zgodbe. Njeno petje je večkrat bistro uporabljeno za poudarek ključnih trenutkov napetosti. Darlene ne velja za “veliko osebnost”, kot recimo nekateri drugi liki, toda vseeno ponudi subtilno, a ganljivo in čustveno predstavo. Enako velja za Pullmanovega receptorja Milesa, lika za katerim se skriva mnogo več, kot bi morda na začetku pričakovali od preprostega motelskega receptorja. In Pullman naravnost blesti v vlogi, ki gledalca prepriča v sočustvovanje s tem samooklicanim grešnikom. Če Darlene velja za srce te zgodbe, potem je Miles zagotovo njegova zbegana duša.

In čeprav je bila večina marketinga osredotočena na pol golega Chrisa Hemswortha, žal prav on velja za najšibkejši člen v celotni igralski zasedbi, in zgodba nikoli popolnoma ne opraviči oz. poplača konstantnega kopičenja in napovedovanja njegovega lika, kultnega voditelja Billya Leeja. Veliko njegovih prizorov je z najstniško igralko Cailee Spaeny, ki ga pogosto zasenči, kot srhljiva naivna Emilyna mlajša sestra Rose. Hemsworthov Billy Lee bolj spominja na Jima Morrisona, kot pa recimo Charlesa Mansona; s svojo dolgo, skodrano grivo, pevskim ritmom in razvlečenimi, ter domišljavimi razglabljanji, je dokaj očitno, da se je igralec zgledoval po nastopu Vala Kilmerja v The Doors iz 1991. Vsaj izpadlo je tako. Lik mi je bil vseeno všeč, toda po vsej verjetnosti zaradi moje osebne fascinacije z kulti (in obljubljam vam, da nisem niti član niti voditelj nobenega izmed le teh). Billy Lee pač nikoli zares opraviči pričakovanja njegovega prihoda in Hemsworth nikoli ni dovolj dominanten ali srhljiv, da bi nas prepričal v svojo potencialno vlogo. In ko sem že ravno pri pripombah, pri 140 minutah Težave v motelu El Royale občasno postane preveč samozavajajoč. Določeni prizori z Bridgesom bi lahko bili skrajšani, in kolikokrat bomo še gledalci bili ponovno prisiljeni videti ploščo, ki se začne predvajati na jukeboxu? Gre za okrajšave, ki zagotovo nebi negativno vplivale na celoten film. Zdi se kratkovidno, da se takšen, drugače precizno in vestno oblikovan film, odloči za nepotrebno dolgo dolžino, ki ga posledično stane tudi kakšnega dnevnega predvajanja manj v kinodvoranah.

Težave v motelu El Royale morda občasno res ostane dlje, kot zaželeno in se ne zaveda bogatega potenciala svojega zlikovca, toda to ne spremeni dejstva, da še vseeno velja za očarljiv, privlačen, vrhunsko posnet kriminalni “noir”, ki ga podpirajo tudi številne odlične predstave iz njegove impresivne igralske zasedbe.

OCENA: 8/10

 

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.