Stotnica Marvel – Recenzija

Čez nekaj let, ko se bodo ljudje navdušeno pogovarjali o “tistem zabavnem filmu z Brie Larson in Samuelom Jacksonom”, bo tema pogovora po vsej verjetnosti Kong: Otok lobanj.

Kar ni ravno dobra novica za Stotnico Marvel, kljub Jacksonovi vrnitvi k njegovi ikonični vlogi Nicka Furya in Brie Larson v vlogi “Marvelove prve junakinje v glavni vlogi”. Gre za obetaven in veličasten trenutek, ki ga je treba proslaviti, toda glavna junakinja (žal) ne pusti prav pozitivnega vtisa – obtičana v zapletenem, begajočem in (pre)napihnjenem prologu, kjer se nahaja v neki drugi galaksiji in živi pod domnevnim imenom, recimo MCU-jevi verziji programa za zaščito prič. Po mučni uvodni obrazložitvi kmalu izvemo, da med dvema nezemljanskima rasama poteka vojna, in nekdo z imenom Vers (Brie Larson), ki pripada rasi ljudi z imenom Kree, se s svojo ekipo pripravlja na napad nasprotnikov: osovraženih Skrullov, ki so zeleni, imajo “goblinske” glave in so sodeč po njihovi govorici, Avstralci. Več kot se naučimo, manj nas zanima. Vers (izgovarja se Veers) preganjajo komaj obstoječi spomini na neko preteklo življenje, katerega pomen išče v “sanjskih stanjih”, kjer ima posvetovanja z tako imenovano “vrhovno inteligenco”, ki izgleda kot Annette Bening (ker je to Annette Bening), ki stoji v avli Scientološkega centra slavnih. Medtem pa šef Versa (Jude Law) konstantno ponavlja, da se mora naučiti obvladovati svoja čustva, kar nima nobenega smisla, saj se njena super moč (žareče pesti z destruktivno silo na ravni Hulka) pojavi le takrat, ko je besna. Težava je tudi v dejstvu, da ne moraš obvladovati nečesa, kar ne obstaja.

Film se nekoliko izboljša, ko se Vers izmika Skrullom in pristane na Zemlji, nekje okoli leta 1995, kjer raziskuje skrivnosti svojega preteklega življenja in sreča Furya. Fury Vers pomaga odkriti njeno izgubljeno zgodovino, kjer je bila pilotka Carol Danvers, ki pa mu medtem pomaga proti tujim Skrullom, ki lahko spreminjajo obliko (vključno z Benom Mendelsohnom) in so ji sledili na Zemljo. Domnevali bi, da je to za Skrulle prvo potovanje na Zemljo, vendar so kljub temu nekako popolnoma seznanjeni z ameriškim kulturnim slengom (“Samo oglasil sem se, da si sposodim skodelico sladkorja” pove en z nasmeškom) in tekoče govorijo v slabem zemljanskem dialogu. Priznati pa je tudi treba, da je zabaven prizor na vlaku (ja, tisti s staro gospo) več kot omembe vreden.

Rezultat iskanja slik za captain marvel skrull

Očitno je to nalezljivo. Kmalu so začenjajo ponavljati občasni dvotipi iz strani Larson: “Sem rekla kaj narobe?” Scenarij stotnici Marvel daje atribute, a pri tem pozabi na njeno osebnost. Pisca Anna Boden in Ryan Fleck sta si prizadevala, da bi prav ona za mnoge postala vzornica – navsezadnje je vendarle prva Marvelova junakinja, ki je dobila svoj film – vendar Larson žal ni ponujeno kar veliko, vsaj kar se tiče njene vloge. Na Zemljo prispe kot “plemenita junaška bojevnica” in sčasoma odkrije, da je tudi na Zemlji bila … plemenita junaška bojevnica. In če še slučajno kdo izmed nas ne bi vedel, da je to junakinja, ki naj bi bila vzor mladim dekletom, jo Boden in Fleck kmalu predstavita mlademu dekletu (Akira Akbar), ki jo ima za … vzornico in jo občuduje in praktično časti. Nova MCU junakinja je najbolj podobna Stotniku Ameriki, toda njegova osladna neomajna zbeganost ima protiutež – ima Tonya Starka, ki se jezi zaradi njegove neizprosne popolnosti. V Stotnici Marvel žal ni nobenih tovrstnih odpadnikov, in če bi bili, bi jih nemudoma razstrelila s svojimi žarečimi močmi, kar se zgodi številnim sovražnikom s katerimi se spopade, medtem ko se v ozadju predvajajo “girl power himne”. Mnoge ljudi bo zagotovo tudi razbesnilo dejstvo, da “epska in skrivnostna” zgodba o Furyevem očesu (ki ga je po njegovih besedah izgubil, “ko je nazadnje nekomu zaupal”) na koncu izpade zgolj kot neumna šala.

Tako generična in retrogradna kot je bil recimo Črni Panter specifičen in revolucionaren, Stotnica Marvel žal velja za frustrirajoče razočaranje, ki ne deluje kot “korak naprej” za MCU – ravno nasprotno – in pogosto spominja na njegove same začetke. Ta razočaranje je še toliko bolj boleče zaradi dejstva, da je film režiral nadarjeni indie dvojček Anne Boden in Ryana Flecka, katerih prejšnja dela – Half Nelson, Mississippi Grind, Sugar – so bila polna vneme in človeštva, ki pa tukaj žal nista prisotna. Če bi prezrli nekaj skromne utemeljene karakterizacije ob koncu zgodbe, bi njuni doprinosi k temu orjaškemu in močno pričakovanemu 152-milijonskem behemotu bili praktično anonimni, da ne rečem kar neobstoječi. Brie Larson se očitno trudi s ponujenim materialom in več kot jasno je, da bo v težko pričakovanem Avengers: Endgame igrala eno od pomembnejših (če ne celo ključnih vlog), toda njen prvenec na velikih zaslonih žal (še) ne upraviči legendarnega in veličastnega slovesa, ki bi si ga tovrstna junakinja brez dvoma zaslužila.

OCENA: 6/10

Rezultat iskanja slik za captain marvel movie poster

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.