STEKLE LISICE – RECENZIJA

Zdaj pa naj samo še kdo reče, da Slovenci ne znamo snemati dobrih filmov! Stekle Lisice (da jih slučajno ne zamešate s Tarantinovimi psi iz leta 1992) je nov film slovenskega režiserja Borisa Jurjaševiča, ki je bil povečini posnet v okolici Slovenske Bistrice. Mnogi ga tudi opisujejo kot prvi slovenski vestern (pohorski vestern). V filmu spremljamo pohorskega lovca (in občasnega rokerja) Lovra Malkoviča (Jure Ivanušič) ki je lokalno bolj poznan kar kot Džon. Gre za petinštiridesetletnega samotarja, katerega velika strast (poleg rocka) je tudi njegov gozd, ki ga je že davno podedoval. Do problema pride, ko “njegovo” zemljišče (zaradi neurejenih dokumentov) pride v last občine oz. če smo bolj natančni župana Frasa (Vlado Novak).  Džon se nato odloči, da bo pravico (in tudi motorko) vzel v svoje roke in se poveže z mlado novinarko Aljo (Iva Krajnc Bagola) v upu, da bi skupaj uspela razkrinkati Frasove “umazane” posle.

Začnimo z zgodbo. Čeprav iz dramaturškega stališča nikakor ne gre za kak presežek (občasno kar nedovršno in amatersko), je zgodba vseeno dovolj zanimiva in privlačna. Enako velja tudi za sam ritem, ki ni ne prehiter, ne prepočasen. V filmu se tudi pojavi kakšna scena ali dve, ki so mi osebno delovale odveč oz. bi lahko vse skupaj čisto delovalo brez njih, saj na samo zgodbo niso imele nikakršnega koli vpliva. Kljub pomanjkanju boljše in globje karakterizacije likov, nisem potreboval veliko časa, da sem jih vzljubil. Vsaj Džona, ki ga lahko dokaj dobro spoznamo (vsaj njegov značaj) četudi bi lahko o njegovem ozadju izvedeli še kakšno informacijo več!  Film je tudi Ivanušičev prvenec v scenarističnih vodah in svoje delo (vsaj za prvič) opravi več kot enkratno! Vidno je, da se je med pisanjem zavedal, da je lik Džona namenjen njemu. Džon je pač frajerski, atraktiven in simpatičen lik,ki je na nek način tudi David (mali človek) trenutnega političnega stanja v Sloveniji, kjer pokvarjena politična oblast seveda igra vlogo Goljata.

Film, čeprav gledljiv in dokaj solidno posnet, bi lahko vseeno vseboval prehode med scenami, ki bi bili še za odtenek bolj privlačni in vizualno zanimivi. Tudi v dialogu bi bilo dobrodošlo še malo več dinamike in razgibanosti v kadriranju, kar bi filmu še izboljšalo gledalčevo čustveno napetost. Toda za “slovenske” standarde smo s končnim izdelkom lahko več kot zadovoljni!

Film žal ni bil deležen “kinematografske ljubezni”, je pa bil ob koncu lanskega leta predvajan na naši nacionalki in bil ob tem v obsežnem številu pozitivno sprejet! Enako je bilo tudi pri meni! Stekle lisice je bil prav lepo presenečenje ob koncu 2017. Zabaven, prijeten, realen in na trenutke kar spektakularen (scena ko Džon policistom in specialcem, ki obkolijo njegovo kočo, odgovori s grobim “nabijanjem” svoje električne kitare,  je nekaj, kar bi absolutno prej pričakoval v kakšnem ameriškem odštekanemu groundhouse filmu, kot pa kar v naši skromni Sloveniji!) Film ima tudi ogromen “kultni potencial”, v kar sam nikakor ne dvomim. Omembe vredna je tudi glasba v filmu, ki po tonu deluje absolutno perfektno! Za Jureta Ivanušiča je bilo lansko leto več kot na vrhuncu in zagotovo bom v naslednjih letih veliko bolj pozoren na njegove nove “scenaristične” projekte.

Američani se tako lahko pohvalijo s Steklimi psi, Slovenci pa prav tako ponosno s Steklimi lisicami!

OCENA: 7/10

 

 

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.