The Shape of Water – Recenzija

Sam imam mešane občutke glede Guillerma del Tora. Čeprav ne moram dovolj prehvaliti Pan’s Labyrinth (2006) in sem tudi izrazito užival v obeh Hellboy filmih, moram priznati, da me njegova zadnja dva filma (Pacific Rim iz 2013 in Crimson Peak iz 2015) nista ravno navdušila. Še huje, oba sta bolj kot ne veljala za razočaranje. Pred ogledom njegove nove “pravljice za odrasle”, sem se tako v glavnem veselil prečudovite vizualne “paše za oči”, po kateri je del Toro znan. Po ogledu sem kmalu spoznal, da sem prejel mnogo več kot le to!

V glavni vlogi spremljamo izjemno Sally Hawkins kot Elizo, nemo žensko, ki je kot čistilka zaposlena v znanstveni ustanovi sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zaradi svojega poklica ima seveda dostop do raznih prostorov, do katerih imajo drugače možnost dostopa le pomembni državni uradniki. Njeno dokaj navadno in dolgočasno življenje se popolnoma spremeni, ko tam odkrije skrivnostno vodno bitje, na katerem v tej ustanovi eksperimentirajo. S tem bitjem dekle kmalu naveže razmerje. Razmerje, ki se kmalu iz prijateljskega razvije še v kaj več. Začnimo z Elizo kot likom. Eliza velja za žensko, ki se počuti malce “nepopolno”. Ne le zaradi nemosti, temveč zato, ker se zaradi tega posledično počuti neizpolnjeno v svojem življenju nasploh. Enako velja za njenega soseda Gilesa (Richard Jenkins), umetnika, ki se tudi počuti kot izredno “neizpolnjen”, saj sam že celo življenje ugotavlja, kaj je sploh njegovo poslanstvo v življenju. In to je bila ena izmed mojih najljubših lastnosti tega filma; ta tematika oz. občutek nepopolnosti. Skoraj vsaka oseba v filmu ima o sebi mišljenje, da ni popolna. Celo glavni antagonist Strickland (Michael Shannon), kot “zloben negativec aka državni uradnik”, ki muči to bitje, ne čuti, da je že dosegel tisto svojo pravo stopnjo veličine. Vsi v tem filmu imajo neka poželenja po nečem, česar jim še ni uspelo doseči. Vsi potrebujejo nekaj, kar po zapolnilo to njihovo praznino. In za Elizo to praznino zapolni ta stvor.

Stvor se ne zaveda, da je nema, saj se ves čas sporazumevata preko znakovnega jezika, kar posledično pomeni, da stvor nanjo ne gleda kot na neko “nepopolno” osebo. In to je ena izmed redkih oseb (stvorov), ki je ni obravnavalo kot drugačne. In če ste se slučajno spraševali, ja, to je ljubezenska zgodba. Ljubezenska zgodba med človekom in čudnim ribjim stvorom. Razumem, da bo to lahko komu moteče ali neprijetno, vendar vam zagotavljam, da je film kljub “absurdni romanci” vseeno vreden ogleda! Nastopi so absolutno vrhunski! Sally Hawkins je z razlogom nominirana za najboljšo igralko! Richard Jenkins, Michael Shannon, Michael Stuhlbarg … prav vsi dajo vse od sebe! Seveda moramo tudi omeniti izvrstnega Douga Jonesa, ki ga del Toro ponovno izkoristi v “nečloveški” vlogi. Glede na to, da gre za film Guillerma del Tora, mi skorajda ni potrebno omenjati, da so vizualne podobe kar razred zase! Gre za vizualno mojstrovino! Bujne barve iz ekrana po nas kar “eksplodirajo” in brez dvoma lahko rečem, da film velja za enega najlepših iz lanskega leta.

Enako kot njegovi liki, pa tudi film ni popoln. Proti koncu vse skupaj postane malce “zlajnano”, predvidljivo in skorajda predolgo. Pride tudi do “dogodka”, ki malce vpliva na sam tempo filma, ter vse skupaj malce upočasni. Sam osebno bi si želel tudi kanček več časa v sami znanstveni ustanovi, kjer nam bi lahko njun odnos oz. njegov razvoj, prikazan še malce bolj razširjeno. Vendar te skromne napake nikakor ne spremenijo dejstva, da gre za prečudovit, čaroben, da ne rečem kar pravljičen film. Film, ki nam ne ponudi le najboljše predstave Sally Hawkins do zdaj,  temveč tudi presenetljivo dobro stransko zgodbo lika Richarda Jenkinsa, ki ne pove veliko le o življenju v 1960, vendar žal tudi o sedanjosti. Namesto, da bi se film odločil za klasično “Creature from the Black Lagoon” kliše varianto, nam raje prikaže presenetljivo čudovito sporočilo o tem, kako mi kot ljudje v življenju najdemo različne načine (pa četudi ti načini vključujejo spolne odnose s čudnimi ribjimi stvori), s katerimi zapolnimo praznine v naših življenjih.

OCENA: 7/10

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.