Noč čarovnic (2018) – Recenzija

Novi Halloween je film, na katerega so ljubitelji franšize čakali dolgih 40 let, a čakanje je bilo vredno. Gre za resnično vrhunsko posneto in vznemirljivo neposredno nadaljevanje Carpenterjeve klasike iz 1978, ki spoštuje svojega prednika, a obenem tudi razvije svojo lastno identiteto, delno zahvaljujoč nepričakovani, vendar zelo potrebni in dobrodošli dozi humorja.

Tokrat “zadnje dekle” služi kot “zadnja linija obrambe”. Travma protagonistke Laurie Strode (Jamie Lee Curtis), ki je posledica njene izkušnje, kjer je (komaj) preživela srečanje z zamaskiranim morilcem Michaelom Myersom (Nick Castle) v prvem filmu, jo je v zadnjih štirih desetletjih popolnoma prevzela, zaradi česar je postala obsesivno “varnostno-naravnana”, ter več kot paranoična. Vse to je seveda tudi temeljito vplivalo na njene družinske odnose, bodisi s hčerko Karen (Judy Greer) bodisi z vnukinjo Allyson (Andi Matichak). In ne v pozitivnem smislu. Seveda se kmalu izkaže, da se je Laurie vsa ta leta z razlogom pripravljala na najhujše. Da, Michael Myers je pobegnil (na epski način, če lahko dodam) – na noč pred nočjo čarovnic – in vrača se domov v Haddonfield oz. z drugimi besedami, k trem generacijam žensk družine Strode. Dogajanje, ki sledi, je skorajda “High Noon-ovsko”, saj je vsakdo, ki bi lahko na kakršen koli način pomagal družini Strode, slejkoprej razkosan, prebutan ali pa zadavljen v pozabo, kar ženskam Strode ne pusti druge opcije, kot da se z Michaelom spopadejo kar same, in to na neverjetno napet in zadovoljujoč način.

Jamie Lee Curtis je naravnost fantastična v svoji vrnitvi k vlogi, ki je zagnala njeno filmsko kariero. Toda tokrat gre za starejšo, previdnejšo in predvsem izkušenejšo Laurie, ki se nikoli ne pomehča oz. ublaži, kaj šele spodkoplje svoja krvoločna prepričanja. Njena glavna prioriteta je varnost njenih najbližjih, pa četudi to pomeni, da bo osovražena iz njihove strani. Na več načinov se je Laurie naučila kako sama postati plenilec, in nikakor ni pripravljena le mirno sedeti, ter čakati, da njen lovec pride do nje. Prav to Laurie naredi pomanjkljiv (ki vedno velja za najbolj zanimive) a obenem tudi pooblaščen lik, ki je pripravljen storiti kar je treba, pa čeprav je za to potrebno tudi kaj žrtvovati. Curtis tako združi intenzivnost s svojo ranljivostjo, kot zlomljena duša, ki nikoli več ne bo zaživela normalnega življenja, vsaj dokler ne bo njena pošast dokončno mrtva. Greer in Matichak sta solidni v svojih vlogah poznejših generacij družine Strode, ki so se na različne načine odzvale na Laurieno obsedenost. Ena je ženska srednjih let, ki le poskuša najti svetlobo in dobroto na svetu, zase, ter za svojo hčer, medtem ko je druga samo preprost otrok, ki skuša vzpostaviti odnos s svojo težavno babico. Film ni le zgodba o ženskah, ki se soočajo z nasilnim moškim v njihovem življenju, temveč tudi o prenosu travme skozi različne generacije. Gre za pripoved opolnomočenja in na nek način kar pravljico: z Michaelom kot velikim zloveščim volkom, in Laurieno zavarovano hišo kot dobesedno babičino kočo v gozdu.

Tukaj je seveda tudi nekaj likov, ki želijo izvedeti oz. razumeti fenomen Michaela Myersa (kaj čuti, kaj so njegovi motivi, zakaj noče spregovoriti, …). Toda film (in seveda Laurie) nam enostavno poda enake informacije, ki smo jih že vedeli iz prvega filma: Michael Myers preprosto velja za neizprosno silo zla! Enako kot morski pes v Jaws ali pa xenomorph v Alien, tudi Michael tukaj ni zato, da bi nam pojasnil kaj so njegovi motivi oz. kaj za vraga se sploh dogaja v njegovem umu. V obdobju, kjer žanrski filmi (še posebej dolgoletne franšize) čutijo potrebo po demitiziranju ali pretirani razlagi svojih ikoničnih likov, je osvežujoče videti, da nam Halloween prikaže “bavbava” kot “bavbava”, v vseh njegovih strašljivih, krvoločnih in psihopatskih preobilicah, in to na prav tako zastrašujoč način kot vedno. Film se močno zanaša na svoje stranske (nepomembne) like, ki mu zagotovijo komično olajšanje in začasen “odmik” od splošne “resnosti” stiske družine Strode. Presenetljivo temačno-smešen scenarij (Danny Mcbride, David Gordon Green, Jeff Fradley) se izjemno izkaže tudi s tem, da naključnim likom ponudi različne značaje in duhovite, nepozabne trenutke. In čeprav je večina usojena na grozljiv propad, to še ne pomeni, da ne morajo biti deležni nekaj smešnih in prijetnih trenutkov, preden so krvoločno zaklani. Ta pristop igralcem tako ponudi priložnost, da ne nastopijo le v tipičnih recikliranih nepomembnih klišejevskih vlogah (ki smo jih vajeni v žanru), temveč v vlogah, ki gledalcem (kljub njihovem omejenem času) dajo razlog za skrb glede njihove varnosti. Očitno je, da film ni bil narejen le iz strani ljudi, ki občudujejo le izvirnik iz leta 78, temveč grozljivke nasploh: z dovolj ljubeznivim razumom in samozavedanjem, da prikažejo svoje znanje in poznavanje vseh žanrskih trop. Režiser David Gordon Green, ki je začel v dramah, preden se je podal v komedije in se povezal z Mcbrideom (Pineapple Express, Your Highness, Eastbound & Down, Vice Principals) svoj nov film posname na podoben način, kot bi komedijo, z počasnim naraščanjem groze (do dejanskega uboja ali pa le skromnega preplaha). In prav ta občutek pričakovanja, vpliva na gledalčev naravni instinkt: zavedanje, da se bo slej ko prej zgodilo nekaj slabega ali zavedanje nesrečnih usod posameznih likov. Toda kljub temu, se film nikoli ne odloči za popoln “meta” pristop glede svojih žanrskih trop: navsezadnje je to vseeno nadaljevanje za Carpenterjev Halloween, in ne Cravenov Scream.

Čeprav noben izmed filmov ni (in nikoli ne bo) prekašal originala iz 1978, to nadaljevanje brez dvoma velja za najboljše izmed vseh desetih naslednikov: s temačno duhovitostjo, vedrim samozavedanjem in seveda briljantno Jamie Lee Curtis, ki k svoji ikonični vlogi doprinese okrutno prepričanje in ranjeno človečnost. Tudi preostali del igralske zasedbe (tako glavni kot tudi stranski) prav tako dobi svoje trenutke za sijaj, pogosto na resnično smešne načine. Napetost je izrazita, uboji brutalni, šale smešne in nastopi omembe vredni!

 

OCENA:  9/10

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.