NAJBOLJŠI FILMI 2018

Spet je napočil čas, ko lahko z vami delim filme, v katerih sem v minulem letu najbolj užival. 2018 je zagotovo prineslo lepo število privlačnih vsebin, toda za vsako Zeleno knjigo, Tiho Mesto in Nikoli zares tukaj, so bili tukaj tudi Predators, Cloverfield Paradox, Mute, novi Sicario, ipd. Po določenih zgoraj omenjenih naslovih lahko sklepate, da 2018 velja za leto “neverjetno neizkoriščenega potenciala”. Toda to je morda tema za kakšen drug članek. Preden pričnem, bi rad le omenil, da si lani žal še nisem utegnil ogledati Lanthimosove Najljubše, zato je tukaj žal še ne moram uvrstiti v ta seznam (oba njegova zadnja filma sta se ob koncu leta njunega izida vedno znašla na mojem tovrstnem seznamu). Da pa moj seznam ne bo preveč obširen, bom na začetku omenil tudi določene “omembe vredne” filme, ki si zagotovo zaslužijo vaš čas, a jim je vendarle zmanjkalo nekaj malega, da bi se lahko znašli na tem seznamu: Roma, Otok psov, Balada Busterja Scruggsa, Težave v Motelu El Royale, Vdove, The Endless,  Zelena knjiga, Hiša, ki jo je zgradil Jack, Thoroughbreds, Blindspotting, Halloween, Brata Sisters in Posledice. 

PRIVATE LIFE 

Naravnost nezaslišano je, da so številne filmske nagrade (vsaj do sedaj) skoraj v celoti prezrle to skromno, a več kot vrhunsko Netlix dramo, ki velja za prvi film režiserke Tamare Jenkins, po njenem Družina Savage iz 2007. Tudi tukaj je na podobnem “two-hander” ozemlju, kjer Kathryn Hahn in Paula Giamattija spremljamo kot simpatičen srednje razredni Manhattanski par v svojih 40-ih, ki brezupno želi zanositi s pomočjo IVF-ja – in kasneje skujeta načrt, da oplodita njuno karizmatično nečakinjo Sadie (sijajna Kayli Carter). Čeprav so vsi nastopi na nivoju, šov zagotovo ukrade Hahn, kot ženska (izdana s strani lastnega telesa), ki bo storila vse kar bo treba, da se bo njena želja (ustvarjanja družine) končno lahko uresničila. Draga Akademija, na srce vam polagam, da ne spregledate te skrite Netflixove mojstrovine! 

This image has an empty alt attribute; its file name is PRIVATE-LIFE.jpg

FIRST REFORMED

Paul Schrader se v svojem novem filmu spopade s sodobno resničnostjo, vendar ne gre za konvencionalno razumevanje pojma realizma. Film (kjer spremljamo Hawkovega težavnega duhovnika Tollerja, ki svetuje mlademu okoljskemu aktivistu) preučuje ideje, k katerimi se je Schrader že večkrat vrnil, vendar je posnet in urejen v bolj nadzorovanem, omejenem, stilističnem obsegu kot njegovi prejšnji filmi. Dialog nam je prinešen s formalnimi in na trenutke kar trdnimi kadencami, medtem ko so slike ostre, preproste in graciozne. Namen te skromnosti ni zajem ritmov navadnega obstoja, temveč predstaviti širšo in bolj razločno sliko, ki bi nam lahko predstavila pomen samega pojma. Film nas pozove, da se ponovno zamislimo o tem, kar mislimo, da vemo o politiki, veri in drugih zadevah (o katerih se radi prepiramo) in od nas ne zahteva nič drugega kot le našo mirno pozornost. To je nekaj radikalnega, enako velja za režiserjevo trdovratno vero v filme. 

Rezultat iskanja slik za FIRST REFORMED

MOŽ, KI JE UBIL DON KIHOTA

Je bil 132-minutni runtime res potreben? Ne. Ali je politika spola v filmu super zastarela in že praktično na meji seksizma? Absolutno. Ali Mož, ki je ubil Don Kihota upraviči svoj epski sloves, ki je nastal med njegovim 30-letnim nastajanjem? Verjetno ne. Ali kljub temu velja za film (vreden ogleda), ki ima nekaj za povedati o sledenju sanjam in postati filmski režiser, z meta-komentarjem o svoji lastni produkciji? Težko je reči ne. 

Rezultat iskanja slik za the man who killed don quixote

SORRY TO BOTHER YOU

Boots Riley, iz Oaklandskega hip hop kolektiva The Coup, je zbral vsak možen delček izzivalnega ogorčenja, po katerem je znana njegova glasba, ter jih predelal v film. Kritiki konstantno potrpežljivo čakajo na tovrstne trenutke, ko nov glas z edinstveno vizijo eksplodira na filmsko sceno. Rileyev film je brez dvoma čudaški, izzivalen, divje satiričen in edinstven, in prav zaradi tega velja za enega najbolj smešnih, energičnih in navdušujočih presenečenj lanskega leta! 

Rezultat iskanja slik za sorry to bother you

STALINOVA SMRT

Armando Iannucci kot pisec in režiser v osnovi razume smešnost ter absurdnost politike in organizacijske kulture. Njegov humor v celoti izhaja iz samega pretiravanja in samozaščitne narave ljudi, in njihove poznejše “nesposobnosti” sodelovanja z drugimi, ali pa v mnogih primerih njihova nesposobnost v samem delu, ki ga opravljajo. In še posebej v primeru tega filma, glede na razodetja “slabega vodenja” določenih likov, je veliko njegovega dela neposredno povezanega z današnjim oz. sodobnim “kontroverznim dogajanjem”. Ni nam treba biti strokovnjak za zgodovino, da lahko razumemo zgodbo (ki se skoraj v celoti nanaša ekskluzivno na dialog). Lepota Iannuccijevih del je, da nam ni treba “razumeti” politike, da lahko sledimo zgodbi. Razumeti moramo le sebične, zahrbtne in hinavske antike likov, ki nam povedo njihove položaje v samem konfliktu. Film že lahko izpade kot nekakšna absurdna pantomima, vendar njegova svoboda pripovedovanja zgodbe nikoli ne izkrivlja krute realnosti same situacije in impozantne ter grozeče prisotnosti teh likov. To je stalinistična Rusija, zato v ozadju seveda ne primanjkuje umorov in mučenja. Vendar film tega nikoli ne poudari neposredno, temveč vse skupaj predstavi kar kot nekaj vsakdanjega oz. nekaj, kar so ljudje pač morbidno sprejeli. Satirično vsa ta vsakdanja “narava nasilja” izpade srhljivo preveč običajno in banalno, kar pa je tudi bila. Stalinova smrt zajema bombastično komično naravo, zaradi katere ne velja le za enega izmed najbolj smešnih filmov leta (če ste ljubitelj črnega humorja), temveč tudi eno izmed najboljših “period dram”, saj se ne skriva za svojimi liki ali dramsko licenco. Humor posledično postane pomembno orodje, ki nam pomaga sprejeti kompleksnost in iskreno človeško absurdnost v tej temni plati zgodovine. 

Povezana slika

UNIČENJE

Halucinogeni kafkovski znanstveno-fantastični roman Jeffa VanderMeerja se izkazuje kot plodna zemlja za režiserja Alexa Garlanda v tej nenavadni in nadrealistični adaptaciji. Garland se ne drži zgodbe knjige, vendar vseeno ohrani temeljni koncept: skupina žensk (vključno s Portmanino žalujočo profesorico biologije) se podajo v karantensko ozemlje na Floridi, znano le kot “območje X”, da bi raziskale vrste nepojasnjenih pojavov in izginotij. Potovanje hitro postane nevarno in kmalu postane jasno, da bo preživetje dokaj težavno. Podobno kot Carpenterjev Stvor (1982) film vznemirja in šokira v enaki meri. Namesto, da bi gledalcem zagotovil “rešitve” in odgovore na uganke, katere smo gledalci do sedaj že vajeni “iskati”, nam Garland ponudi le psihodelične podobe: groteskni živalski hibridi, ki zalezujejo svoj plen, ljudje, ki se spreminjajo v cvetje in sijoče dvojnike, ki uprizarjajo interpretativne plesne veščine. Enako kot 2001: Vesoljska odiseja (1968) si upa sanjati v jeziku, ki ga (še) ne moremo ravno razumeti. 

Povezana slika

MANDY

Panos Cosmatosov Mandy vsekakor velja za kultno klasiko v nastajanju in za neverjetno psihedelično izkušnjo! Prežet z varljivimi nadrealističnimi posnetki in navdušujočimi predstavami, nov triler grško-kanadskega režiserja gledalce obdaja v “kozmični nočni mori”, kjer jih (na svež način) izpostavi zastrašujočemu scenariju. V eni izmed scen se Nicolas Cage izogne demonskemu “penis-meču”, preden ga sam napade s olfa nožem, mu prereže vrat, se prične blazno krohotati (njegov obraz v celoti prekrit s krvjo), ter nato zgrabi kos razbitega stekla ter si postreže s črtico kokaina. Če to ni najbolj “Nicolas Cage stvar” kar ste jo kadarkoli slišali, potem pa tudi ne vem. 

Povezana slika

TIHO MESTO

Ves skepticizem pred ogledom nove PG-13 grozljivke pod režijo Jima iz pisarne je bil popolnoma razumljiv. Dejstvo, da je film produciral naš dober prijatelj Michael Bay pa tudi ni kaj veliko pomagalo. Tudi prejšnja (režiserska) dela Krasinskega (The Hollars iz 2016 in Brief Interviews with Hideous Men iz 2009) pa niso bila čisto nič posebnega. A kljub vsemu temu moram ponosno priznati, da Tiho mesto velja za pravo mojstrovino, pa ne le iz žanrskega stališča. V filmu spremljamo družino Abbot, ki je preživela katastrofo, po kateri je sedaj prisiljena sobivati v popolni tišini. Razlog za to so skrivnostna bitja, ki jih lahko najdejo le, če jih slišijo. O njih vemo le to, da so prisotna prav povsod, kar pomeni, da je družina ves čas konstantno obkrožena, in da se lahko te zveri prikažejo kjerkoli in tudi kadarkoli. Njihov vsakdan je tako do popolnosti prilagojen temu, da vse počnejo brez kakršnegakoli šuma. Politična alegorična komponenta zgodbe ni posebej prepričljiva – šlo naj bi za komentar na histerijo Trumpovega obdobja – vendar je kot film o starševskih zaskrbljenostih rezultat brez dvoma stabilen in učinkovit! Gre za kratek, napet in pogosto precej zastrašujoč film, ki v svojih gledalcih ustvari fascinantno razmerje z zvokom: zunanja vibrirajoča tišina, kjer veter in trava šepetata; pusta prazna tišina, ki jo doživlja gluha hči (Millicent Simmonds); grozljiva, a ganljiva glasba Marca Beltramija; oglušujoč hrup slapu; nenaden tih “pssst!”, ki se zatrese v zraku, ko se kazalec prenese na ustnice. 

Rezultat iskanja slik za a quiet place

ČRNI KKKLANOVEC

Spike Leejev Črni KKKlanovec je brez dvoma smešen in zabaven film, vendar nikakor ne gre za šalo. Gre za srhljiv opomnik o tem, kako malo napredka in sprememb se je zgodilo v zadnji polovici stoletja in v kako nevarnem svetu še zmeraj živimo. V svetu, kjer imajo bedaki moč in oblast, medtem ko sovražne misli in ideje nikoli niso dovolj preverjene in raziskane. Obenem pa tudi velja za izvrsten kriminalni triler in pronicljivo kritično analizo filmske oblike: z eksplozivno igralsko zasedbo, bistrim scenarijem in usmerjenim humorjem, ki poudarja resnične srhljive grozote. Gre za zabavno kriminalno dramo, ki zabava, šokira, ter (najpomembneje) poziva publiko v kompleksen in razvnet pogovor o moči, vplivu in sami problematiki rasizma! 

Rezultat iskanja slik za blackkklansman

ZVEZDA JE ROJENA

Bradleyu Cooperju je uspelo ustvariti impresivni režiserski prvenec, pa četudi že s četrto ponovitvijo oz. iteracijo priljubljene klasične zgodbe, s katero je Hollywood tako obseden. Čeprav sta tako Cooper, kot tudi Gaga naravnost vrhunska, je bil zame eden najljubših delov filma absolutno Sam Elliott, ki bo letos na oskarjih med mojimi favoriti za kategorijo najboljše moške stranske vloge. Enako velja za glasbo, ki vam v glavi ne bo ostala le par dni po ogledu, temveč najbrž kar par tednov.  

Rezultat iskanja slik za a star is born

NIKOLI ZARES TUKAJ

Nikoli zares tukaj je vznemerljiv, napet, presunljiv, neusmiljen in nepopisno močan film Lynne Ramsay, ki v svojem novem filmu redno uporablja klavstrofobične long lens close-upe, ki nam le redkokdaj pustijo dihati. Že od samega začetka smo posledično “vrženi” v mračen in zadušen svet našega protagonista Joa, duševno obolelega in blaznega vojnega veterana, ki deluje kot najeti morilec. Ko prejme nalogo, da mladoletno dekle reši iz spolnega suženjstva, se kmalu nehote zaplete v prepleteno mrežo korupcije. Joe je ves čas obkrožen, vendar popolnoma neviden in popolnoma oddaljen po značaju, vendar seveda po lastni izbiri. Podobno kot Scorsesejev kultni Taxi Driver (1976) in njegov ikoničen centralni nastop Roberta De Nira. Ramsayu in Phoenixu je ponovno uspelo prikazati nevarnost in toksično korupcijo v središču sodobnega ameriškega mesta. Vse podobnosti so večinoma površinske ravni, pri čemer je razmerje med Joeom in Nino primerljivo z zaščitniško povezavo med Travisom in Iris. Čeprav se bo morda zgodba komu zdela preveč preprosta, je glavna gonilna sila filma kar Joe, kot posameznik. Gre za neverjetno kinematografsko doživetje s svojevrstno vizualno in zvočno robustnostjo, ki ga dandanes dobimo žal le poredko. 

Rezultat iskanja slik za you were never really here
Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.