Mož, ki je ubil Don Kihota – Recenzija

Mož, ki je ubil Don Kihota morda res ne upraviči gromozanskih pričakovanj, ki so se nakopičila med njegovim epskim (skoraj trideset let dolgim) nastajanjem, polnim legendarnih zastojev in nevšečnosti. Vendar kljub temu, je v tem intenzivno “osebnem” filmu o ljubezni do umetnosti, možno najti trenutke blazne genialnosti!

Ne glede na dejansko kakovost končnega izdelka, nikakor ne moramo zanikati, da že sam obstoj Moža, ki je ubil Don Kihota velja za pravi filmski triumf, in Terry Gilliam se tega zagotovo zaveda. “In sedaj… po več kot 25 letih v nastajanju… in uničevanju”, napove začetni napis, in s tem pomežikne in namigne na dolgoletno in težavno produkcijo Gilliamovega strastnega projekta. “Končno… film Terrya Gilliama.” Z veličastnimi neuspehi in zastoji, veliko bolj grandiozni, kot karkoli iz klasičnega romana na katerem film ohlapno temelji, je nemogoče, da nismo vznemirjeni in navdušeni nad obetom, da bi Gilliamov magnum opus dejansko lahko postala realnost (pa čeprav tovrstne zadeve ponavadi nimajo težav z iskanjem domestičnega distributerja). Toda na žalost, smo se vsi bolj kot ne zavedali, da film po vsej verjetnosti ne bo upravičil svojega slovesa in pričakovanj. Končni izdelek je sicer edinstvena, a preveč neurejena in površna izkušnja, ki za večino ljudi najbrž ne bo bila vredna čakanja.

IZGUBLJENI V LA MANCHI

“Don Kihot in Sančo Pansa spadata med največje ikone, ki so bile kdajkoli spravljenih na papir. Na eni strani predstavljata sanje običajnih ljudi, na drugi pa realnost vsakdanjega življenja. Le kako ne bi posnel filma o tem? Miguel de Cervantes je bil tako spreten in duhovit pri svojem pisanju in je s tem obenem podal izjavo o človekovi družbi. Upam, da nam je vsaj del tega uspelo prenesti tudi v ta film.” -Terry Gilliam

Zgoraj že večkrat omenjeni epski sloves Gilliamovega filma ni nobena skrivnost. Film je začel nastajati že v začetku devetdesetih let, kjer je do težav prišlo že z zbiranjem denarnih sredstev. In ko je režiser leta 2000 končno bil pripravljen za začetek njegovega težko pričakovanega projekta, se mu najbrž ni niti sanjalo, da ga čaka prava mala nočna mora. Filmska ekipa se je namreč spopadla s številnimi ovirami, ki so produkcijo zamaknile za skoraj dve desetletji: tožbe, zavrnitve, poplave, bolezni, usklajevanje urnika, težave z zavarovalnico, … Možu, ki je ubil Don Kihota ni veliko zmanjkalo, da bi dokončno ubil tudi Gilliamovo kariero. Čeprav je bil proračun (večinoma sestavljen iz evropskih sredstev) iz 40 milijonov dolarjev znižan na 32 (zaradi odstopov investitorjev), je Gilliamov Don Kihot (za tisti čas) še zmeraj veljal za eno izmed najdražjih evropskih filmskih produkcij. Pa čeprav je snemanje potekalo zgolj 6 mizernih dni. Med snemanjem je nastal tudi briljanten dokumentarni film z naslovom Izgubljeni v La Manchi (Lost in La Mancha, 2002).

Naslednjih 15 let Gilliam še zdaleč ni bil pripravljen vreči puške v koruzo . Vmes je v vlogo Dona Kihota stopil Michael Palin, ki ga je pozneje zamenjal Robert Duvall, ki ga je pozneje zamenjal John Hurt, ki ga je nato pozneje ponovno zamenjal Michael Palin, ki ga je potem končno prevzel Jonathan Pryce, ki je tako že četrtič nastopil v glavni vlogi v Gilliamovem filmu. Vlogo Sanča Panse je čakala dokaj podobna usoda. Prevzel jo je Johnny Depp, ki ga je potem zamenjal Ewan McGregor, ki ga je kasneje zamenjal Jack O’Donnell, ki ga je potem na koncu zamenjal Adam Driver.

Gilliamova prvotna prekinjena produkcija Moža, ki je ubil Don Kihota, je nameravala združiti čaroben realizem s kančkom znanstvene fantastike, kjer bi spremljali zgodbo moža, ki potuje sem in tja, med sodobnim 21. stoletjem in magičnim 17. stoletjem. Končni film pa je opustil prvotno podzgodbo, in nam namesto tega ponudil kar film o filmu samem in njegovih ustvarjalcih. Vse se začne na filmskem setu, kjer Toby (Adam Driver) režira reklamo v stilu znanega “prizora z vetrnico”, v katerem Don Kihot, wannabe-viteški zanesenjak, obseden povratkom viteštva, poskuša ubiti mlin na veter, za katerega verjame, da je velikan. Toby (presenečenje) ne mora dokončati prizora, a kmalu odkrije piratsko verzijo njegovega črno-belega (primerno poimenovanega) študentskega filma Mož, ki je ubil Don Kihota. Toby se nato (v upanju, da prejme navdih) odloči, da obišče vasico, kjer je posnel film in za igralce uporabil kar domačine. Prav ta del filma je absolutno veljal za enega izmed mojih najljubših, saj je tudi v meni vzbudil kanček nostalgije: nedolgo nazaj, sem se tudi sam znašel v podobni situaciji, le da sva v mojem primeru s prijateljem snemala vestern. Tudi midva sva v filmu večinoma uporabila domačine, toda glavna podobnost je nedvomno najbolj opazna na našem glavnem igralcu (lokalnemu starejšemu bradatemu domačinu, ki je sicer po poklicu bil lovec in ne čevljar kot v Gilliamovi verziji), za katerega mi (med pisanjem te recenzije) vedno bolj postaja jasno, da bi lahko kar sam nastopil v vlogi tega ikoničnega de Cervantesovega junaka!

Rezultat iskanja slik za the man who killed don quixote

Ko Toby prispe, kmalu ugotovi, da je njegov film za sabo pustil veliko negativnih stranskih učinkov na lokalno skupnost. Najprej je tukaj Angelica (Joana Ribeiro), ki je igrala “Dekle”; Toby sramotno prizna, da ji nikoli ni dal imena, lastnost, ki zagotovo ni daleč oddaljena od Gilliamove lastne pasivno seksistične obravnave ženskih likov. Potem je tu še Jacqui (Olga Kurylenko), žena Tobyevega šefa, ki služi le kot Tobyeva obsedena ljubimka, vaško dekle, ki jo je Toby snubil ko je bila stara zgolj 15 let in se kasneje (polna sanj, da bo postala igralka po svoji prvi vlogi) preselila v Madrid, kjer je morala začeti delati kot “spremljevalka”, da je lahko plačala račune. Naslednja omembe vredna žrtev Tobyevih filmarskih sanj bi najbrž bil tudi Javier (vrhunski Jonathan Pryce), lokalni čevljar brez kakršnih koli igralskih izkušenj, ki se (v nekaterih najboljših prizorih v filmu) nauči ne le odigrati, temveč kar popolnoma podoživeti njegov lik. Kmalu spoznamo, da je Javier (v letih po snemanju filma) postal zavzeto prepričan, da je pravi Don Kihot, in da je Toby njegov zvesti oproda Sancho Panza. Zaradi slabe vesti in občutka krivde, se Toby (sčasoma) pridruži Javierju na njegovem “potovanju”, kar slej ko prej prične zamegljevati mejo med prividi in realnostjo. Vedno izjemen Adam Driver je tudi tukaj odličen, pri uravnoteženju fantazijskih in resničnih aspektov, ki jih od njega zahteva zgodba. Tobya prikaže kot najbolj prizemljen lik v celotnem filmu: ciničnega in arogantnega sebičneža brez kakršnekoli nianse ali spoštovanja za proračun ali produkcijski urnik, ki se nenehno prepira z financerji in producenti (ponoven pomežik Gilliamu), dokler se ne prične spraševati ali se za Javierjevo halucinacijo skriva kaj več. Po pričakovanjih, pa najbolj brez dvoma izstopa legendarni Jonathan Pryce kot naslovni junak Don Kihot (ali Javier, odvisno od vašega dojemanja oz. razumevanja realnosti znotraj filma), ki povsem zajame Javierjevo blaznost in optimizem. V svoji “nalogi” nikoli ne izgubi upanja, čeprav je za vse okoli njega glavna tarča posmeha, in Pryceov nastop posledično izpade žalosten, a obenem neverjetno vesel in veder.

To je, nedvomno, najtežji oz. najbolj neprimeren film, ki bi ga lahko “ločili” od njegovega produkcijskega konteksta (ali pa nanj vsaj poskušali pozabiti), saj Gilliam nenehno namiguje na lastno težavno produkcijo in razvpito zgodbo o dobesednem peklu, ki ga je med snemanjem doživljal s svojo ekipo. Edina pozitivna stvar je, da so ti bizarni dogodki navdihnili že kar dva dokumentarna filma. Če obstaja kakšen film, ki bi ga lahko primerjali z Mož, ki je ubil Don Kihota, je to zagotovo Federico Fellinijeva mojstrovina 8½, ki ji tudi med produkcijo ni primanjkovalo težav. Fellini je celo znano dejal, da je bil “režiser, ki je želel ustvariti film, ki se ga ne spomni več”. Lahko bi rekli, da je Gilliam sam na nek način postal nekakšen Kihot, ki si obupno prizadeva za uresničitev ideje v realnost in vizionar v bitki s svojim časom in komercializacijo v filmih, ki niti ne pomisli na dejstvo, da je njegov čas potekel. Gilliamova fiksacija s snemanjem v Španiji se več kot poplača: ogromne prečudovite španske pokrajine filmu dajejo realističen videz, ki se prilega čarobnemu realizmu znotraj filma, medtem ko produkcijska zasnova poskrbi, da gledalci (podobno kot titularni vitez) pričenjamo dojemati, da lahko tudi preproste majhne vasice vsekakor služijo kot fantastične in velike lokacije. Posebej impresivna je privlačna zabava v kostumih v srednjeveškem gradu, ki v trenutku spomni na Monty Python in Sveti gral. K veličastnemu vzdušju pripomore tudi glasba Roqueja Bañosa, ki uveljavljen orkester združuje s španskimi kitarami in zvoki, zaradi česar se še bolj počutimo premeščeni v obdobje viteštva. Toda čeprav glasba in vizualne podobe filmu dajejo značilen in primeren občutek, pretirano dolga dolžina filma trpi zaradi zmedenega in površnega pripovedovanja, ki se žal ne izplača. Film kmalu izgubi čar, ki je naredil prvih 20 minut tako privlačnih, v korist zaporedja nesmešnih slapstick skečev, ki ne vodijo nikamor. Ko eden izmed tvojih lastnih likov vpraša, ali je tukaj sploh kakšna zgodba (zatem ko je zmeden o tem kaj se dogaja), potem veste, da imate težave.

Je bil 132-minutni runtime res potreben? Ne. Ali je politika spola v filmu super zastarela in že praktično na meji seksizma? Absolutno. Ali Mož, ki je ubil Don Kihota upraviči svoj epski sloves, ki je nastal med njegovim skoraj 30-letnim nastajanjem? Verjetno ne. Ali kljub temu velja za film (vreden ogleda), ki ima nekaj za povedati o sledenju svojim sanjam in ljubezni, ki jo delimo do filmske režije, z meta-komentarjem o svoji lastni produkciji? Težko je reči ne.

OCENA: 7/10

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.