Mož iz ozadja – Recenzija

Pisec/režiser Big Shorta se je vrnil, in še zmeraj lahko komajda zadrži svojo jezo nad ameriškimi zlomljenimi institucijami. Nov film Adama McKaya Vice, pripoveduje zgodbo nekdanjega podpredsednika Dicka Cheneya, skrivnostnega in vplivnega politika, ki je politično funkcijo z omejeno politično odgovornostjo spremenil v položaj neverjetne moči, in ga uporabil za “preoblikovanje” notranje in zunanje politike, ekonomije, človekovih pravic, ter seveda celega sveta.

Christian Bale (pod enormno količino mejkapa) nastopi v glavni vlogi, kot Dick Cheney, mladi brezciljen pijanec,ki se na poziv svoje žene Lynne (Amy Adams) odloči, da bo svojo kariero nadaljeval v politiki. Dick kmalu odide v Washington D.C. , kjer postane pripravnik za kongresnika Donalda Rumsfelda (Steve Carell), čigar hihitajoča pojava skriva njegovo strogo “politično brutalnost”. Dick se tako desetletja povzpenja po lestvici Bele hiše, kjer pridobi tako izkušnje kot tudi sloves, vsaj dokler ga ne začne ovirati lastno zdravje, kar ga posledično prisili v končno “umaknitev” v donosno kariero v zasebnem sektorju. Na tej točki se McKayev film domiselno konča: prikaže se nam zaključna špica, no, vsaj za par sekund. Kmalu se vse skupaj prične od začetka, ko Dick prejme nepričakovan telefonski klic od guvernerja Teksasa Georga W. Busha (Sam Rockwell). Ponudba, da postane Bushev podpredsednik je tako na mizi, vendar ne pritegne ambicioznega Chaneya, za katerega je ta položaj zgolj simboličen. A vse se spremeni, ko mu postopoma uspe prepričati Busha, da mu prepusti nekaj “manj privlačnih” odgovornosti, kot so vojska, oddelki za energetiko in zunanja politika. Pravzaprav … ključi do kraljestva.

Nobena skrivnost ni, da Dick Cheney kot predmet biografskega filma, ne velja ravno za “odprto knjigo”. Zato je večino filma režiser Adam McKay prisiljen zatekanja k ekstrapolaciji in domnevi. McKay ne ve, kaj je šlo Cheneyu po glavi, medtem ko je razmišljal o Bushevi mikavni ponudbi, in skrivnostni pripovedovalec filma (Jesse Plemons) obžaluje, da ljudje v resničnem življenju pač (na glas) ne razglabljajo o svojih “miselnih procesih”, na enak način, kot v kakšnem prizoru Shakespeara. Prav tukaj Vice izvede eno izmed svojih mnogih zabavnih pripovednih “zamenjav”, in prikaže celoten pogovor med gospodom in gospo Chaney v shakespearski obliki. Je smešno, a obenem tudi razkrivajoče. Vice zagotovo spominja na “Richarda lll 21. stoletja”, in z kislo vnemo prikaže zahrbtni vpliv ene same, kontroverzne politične osebnosti. In enako kot Richard lll, tudi Vice nikoli ne skriva svojih namer. To ni film, na katerega se bodo ljudje obrnili, če bodo želeli sočustvovati z Dickom Cheneyjem. To je film, na katerega se bodo ljudje obračali, da bi razumeli, zakaj ga tako zelo veliko (res veliko) ljudi sovraži. Christian Bale, Amy Adams, in ostala zasedba ima tako več kot zahtevno delo: prenesti človeštvo v like, ki so praktično brez kakršnihkoli sočutnih in privlačnih lastnosti. Tukaj se več kot izkaže Adams, kot “Lady Macbeth figura”, ki po svojih najboljših sposobnostih manipulira svet (iz senc). Čeprav McKayev film na koncu vendarle najde Dickovo srce, je do takrat vsa škoda že bolj kot ne storjena. Bale večino filma preživi kot lik, ki je prodal njegovo dušo, a je bil tako lepo poplačan, da mu enostavno ni mar. In vse skupaj je izvedeno enostavno čudovito: Bale je popolnoma verjeten oz. prepričljiv kot človek, ki bi bil, če bi bil fiktiven, popolnoma neverjeten.

Didaktična kakovost McKayevega (dobitnika oskarja) Big Shorta, ki je pogosto odpravil četrto steno, da bi pojasnil zapletene ekonomske teorije (na najbolj možen zabaven način), se vrne tudi v Vice. To je komedija, drama, in najpomembneje, “politično predavanje” o nevarnostih privilegijev izvršilne oblasti. McKay prav tako nakazuje številne očitne povezave s sodobno politiko (vključno z uhajanjem informacij, in pokvarjenimi praksami, ki vključujejo e-poštne strežnike), da bi nas spomnil, da dogodki iz Chaneyjevega mandata sploh niso tako oddaljeni (in so v nekaterih primerih celo neposredno povezani) od trenutnih (številnih) frustrirajočih dogodkov. Vice je poln kavstične duhovitosti in licemerstva, ki ju do sedaj že pričakujemo od McKaya, in če ste na njegovi strani, boste zagotovo več kot uživali v bistrem pripovedovanju zgodbe, impresivnih predstavah (že tako impresivne) igralske zasedbe in v njegovi sposobnosti, da “učenje” naredi zabavno. Žal pa enako ne moram trditi za gledalce, ki niso na Viceovi valovni dolžini: to morda ni film za vas. Nikoli se ne zdi, da je Vice na strani teh politikov. To ni tragičen padec v nemilost. McKay poskuša izpostaviti in razkriti to, kar sam vidi kot glavni razlog za “razpad”, v temeljih moderne politike, in pri tem ne pokaže prav nobenega sočustvovanja oz. naklonjenosti do tistih, ki so veljali za spodbujevalce tega propada.

Vice je močan in zabaven politični komentar, ki jasno in navdušujoče razkriva človeka, ki ga režiser Adam McKay obravnava, kot eno najbolj zahrbtnih in nevarnih političnih osebnosti zadnjih petdesetih let. Toda prav to naredi Vice enostranski, da ne rečem kar reduktiven. Tovrsten pristop lahko brez dvoma film okrajša njegove dramatične moči in zmožnosti, da se poveže z občinstvom, ki se (še ne) strnija s politiko McKaya. Toda ena stvar je jasna. Če mislite, da poznate 46. podpredsednika Združenih držav Amerike … vam zagotavljam, da zagotovo ne poznate Dicka!

OCENA: 8/10

 

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.