Michael Myers – Utelešenje čistega zla

Ker nas ne loči več veliko časa do izida težko pričakovanega neposrednega nadaljevanja kultne Carpenterjeve mojstrovine iz leta 1978, sem se odločil, da je končno napočil čas, da storim nekaj, kar bi moral že dolgo nazaj … napisati članek, ki se navezuje na delo, ki v veliki večini ni le odgovorno za mojo neizmerno ljubezen do grozljivk, temveč filmov nasploh. Govorim seveda o prvem (izmed že enajstih) delov ene izmed najbolj znanih in priljubljenih franšiz celotnega žanra. Prvi Halloween film! Če vam že sam razlog, da se nov film Davida Gordona Greena (ki ne upošteva številnih vprašljivih in absurdnih dogodkov, ki so se zgodili v nadaljevanjih po prvem delu) dogaja natanko štirideset let po zgodbi iz prvega dela, ni dovolj zadovoljiv, pa vam vrnitev Jamie Lee Curtis v vlogi Laurie Strode in predvsem Nicka Castla (ki velja za prvega Michaela Myersa) zagotovo bo! In čeprav bo original ta mesec upihnil že štirideseto svečko na torti, moramo vseeno priznati, da so mu bila leta zelo prizanesljiva.

Nobena skrivnost ni, da Halloween velja za giganta njegovega žanra. Kljub Carpenterjevi bogati in privlačni filmografiji, menim, da prav ta velja za njegov najbolj vpliven in pomemben doprinos k filmski kulturi. Na podoben način kot je Psiho (1960) izumil sam slasher žanr, ga je Halloween standardiziral, z uvajanjem novih trop in ikonografij, ki so kmalu kasneje postale glavne lastnosti žanra. Toda tudi v današnjem prenatrpanem trgu nesmiselnih, recikliranih ter predvsem nepotrebnih ponavljajočih se traparij, se redkokatera (vsaj za kanček) približa prikazovanju oz. zajetju mističnosti skrivnostne enigme, ki jo poznamo kot Michael Myers. To ne bo ravno “klasična filmska recenzija”, temveč predvsem analiza oz. raziskovanje Michaela Myersa kot posameznika (in dobro veste, da nimam v mislih glavne zvezde filmske triologije Austin Powers).

Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem prvič slišal ime Michael Myers. Bil je lep običajen sončen dan. Majhen, neveden, malce prekomerno težak Primož je na igrišču igral nogomet s svojimi sosedi, med katerimi je bil tudi njegov starejši bratranec. Po kakšni uri in pol podajanja žoge, se je (kot ponavadi) začel izgubljati interes za samo igro, zato so se otroci kmalu odločili za početje raznovrstnih neumnosti, ki so jim takrat pač šle po glavi. Čeprav sicer ne pomnim zakaj, vem da je ena izmed teh bila tudi obmetavanje s teniškimi loparji. Po epski bitki (katere zmagovalec mislim, da je dokaj očiten) je mali Primož kot še “zadnje zmagovalno dejanje” zagrabil lopar, ter ga zalučal proti bratrancu. Ker je pričakoval agresiven odziv, se je pripravil za “pobeg”(pa čeprav po njegovem opisu lahko sklepate, da ni ravno veljal za naslednjega Flasha). Toda ko se je mali Primož že zapodil proti sosedovi koruzi, je kmalu opazil nekaj nenavadnega. Njegov bratranec mu je sicer že sledil, a na način, ki ga mali Primož do sedaj še ni videl. “Kaj počneš?” je dejal, medtem ko je le opazoval, kako mu bratranec mirno in molčeče sledi. “Zakaj ne tečeš za mano? Tako me ne boš nikoli ulovil!” se je pobahal mali Primož. Bratranec se je ustavil in dejal: “Uporabljam metodo Michaela Myersa”. “Koga?” je začudeno vprašal mali Primož. “Michael Myers, eden izmed najbolj krvoločnih serijskih morilcev vseh časov!” je odgovoril bratranec. Mali Primož ni imel blage veze, o čem njegov starejši bratranec blebeta, zato je ponovno nervozno vprašal: “Zakaj tako počasi hodiš?” Bratranec se je le nasmehnil, ter malemu Primožu zastavil uganko: “Povej mi Primož, kaj se ti zdi bolj srhljivo”, mali Primož je le nestrpno poslušal. “Čudaški psihopat, ki za tabo živahno teče in strelja s pištolo, ali pa skrivnosten zamaskiran moški, ki ti le mirno počasi sledi, pa četudi malce manj intenzivno?”. Mali Primož najprej ni razumel vprašanja. Zavedal se je, da ima v prvi opisani možnosti veliko manj možnosti za preživetje. Toda po krajšem pomisleku, se je kmalu zavedal, da bi za svojega “psihopatskega morilca” vseeno veliko raje izbral prvo opcijo. Sam se je navsezadnje nameraval zapoditi proti njivi koruze. Sam pomislek, da bi se tam moral skrivati sam, s konstantnim zavedanjem, da se lahko “počasen mož” (ki se glede na svojo počasno hojo zagotovo mora zavedati, da je v prednosti on, in ne njegova žrtev), je v malemu Primožu vzbujal nočne more še dolgo časa.

Glavno vprašanje, ki smo si ga gledalci postavljali v prvem filmu, je bilo sledeče: Ali je Michael le običajen pobegli duševni bolnik, ali pa res gre za nekakšno neusmiljeno silo zla? Prav ta popolna “nejasnost” je ključnega pomena za večino grozeče napetosti samega filma. Nihče nima pojma o čem Michael razmišlja, kaj čuti, kako se je zmožen občasno pojaviti na številnih različnih krajih, le da kmalu za tem izgine … V eni izmed scen je tudi prikazan, ko vozi avtomobil, pa čeprav je bil že od šestega leta zaprt v ustanovi za duševne bolnike. To povzroči le še nadaljnjo podkrepitev Michaelove skrivnostnosti. Čeprav se pojavi kot le navaden moški v kombinezonu, ki v roki drži kuhinjski nož in se skriva pod ceneno masko Williama Shatnerja, film stalno nakazuje svoj dvom v le-to. Michaelov psihiater (in po vsej verjetnosti edini “prijatelj”) ga v filmu opiše preprosto kot “utelešenje čistega zla”, zgrožen nad njegovim popolnim pomanjkanjem kakršnihkoli človeških lastnosti. Nadaljevanja sicer poskušajo pojasniti Michaela kot del “Prekletstva Thorna”, ki navaja, da bo vsakemu, ki umori svojo celotno družino dodeljena velika moč in nesmrtnost, kar že pojasni njegove motive in seveda tudi nesmrtnost. Če koga zanima več, mu bo vse “pojasnjeno” v šestem delu oz. če sem bolj natančen v Halloween: The Curse of Michael Myers iz 1995. Vse to že morda zveni zanimivo na papirju, toda zakaj moramo gledalci to vedeti? Mar ni sama “nevednost” prav tisto, ki neizpodbitno deluje v njegovo korist? Film ga celo kreditira kot “obliko” (The Shape), kar samo nejasnost naredi še toliko bolj očitno. Carpenter in Debra Hill sta bila zelo natančna in podrobna pri svoji viziji za Michaela. Kot primer lahko že vzamemo kar njegov kostum, katerega namen je bil, da popolnoma odstrani kakršnekoli podobnosti ali videz nekoga z “osebnostjo”, kar mu tako da nekakšno “zunajzemeljsko” prisotnost. Michael je človek, ampak tudi ni. Recimo kot nekakšna zlovešča entiteta, ki nosi kožo drugega človeka.

Loomis se brez dvoma resnično boji Michaela. O njem govori dokaj kriptično, ter ga omenja kot “ono” ali “zlo”. Loomis je pravzaprav edini lik, ki “razume” Michaela, toda v smislu, da ga ne obravnava oz. identificira kot človeka, temveč kot nekaj popolnoma drugega (oddaljenega od resničnosti), tako figurativno kot tudi dobesedno. Tudi ko gledalci vidimo Michaelov obraz, ga ta še zmeraj ne humanizira oz. počloveči (ker zgleda kot slaboten zombi) in če pomislimo, ga dejansko lahko obravnavamo kot nekakšno zloveščo temačno obliko, ki se zliva v naš svet (kljub njegovemu zamaskiranemu izgledu). Prav to je stvar, ki me je resnično zmotila v rimejku Roba Zombieja. Kljub svojim odvratnim in čudaškim likom, ter Zombievemu trademark ciničnemu stilu, film vseeno trpi zaradi njegovega poskusa uporabe psihologije, ki je v bistvu sploh ni. Michael (kot lik) deluje, ker je manj več, enako velja za Leatherfaca, ki je bil tudi žrtev nepotrebnih, prisiljenih in površnih nadaljevanj, ki so poskušala razložiti njegovo zgodbo. Ko te like doživljamo le takšne, kot so nam prikazani, to vse naredi še toliko bolj živo! Nick Castle (ki je igral Michaela) je pravzaprav prejel le preprosta navodila, kot so hoja od točke A do točke B. In prav s tem pomanjkanjem “prave smeri”, ga je Carpenterju uspelo prikazati kot nekaj absolutno brezčutnega, da ne rečem kar mrtvega. Loomisova glavna naloga je seveda, da ugotovi, kaj se zares dogaja v Michaelovem umu, toda ko se pogovarja z lokalnim šerifom, mu pojasni, da vse skupaj izgleda, kot da bi se pogovarjal z breznom. Gre za dejstvo, ki psihiatra, ki se ne bi smel čustveno navezati na svoje paciente, straši še dandanes. Kot gledalci se lahko le sprašujemo, kaj vse je moral doživeti. Njegov strah, prenešen skozi vrhunski precizen nastop Donalda Pleasenca, pušča vabljive implikacije, da je doživel nekaj popolnoma zunajzemeljskega. Ni nobene vesti, nobenega razloga, nobenega razuma. Na kratko povedano, Loomis je  praktično videl smrt skozi Michaelove oči.

In prav to nakazovanje je manifestirano že v samem uvodu. Prva stvar, ki jo zagledamo, je buča, medtem ko se kamera počasi približuje v njene izrezljane oči, kar vzpostavi motiv, ki poteka skozi preostanek filma. Z uporabo morilčevega POV-ja, gledalci nimamo druge izbire, kot da se vključimo v dramo in nemočno gledamo iz perspektive, od katere smo popolnoma ločeni, saj je (kot bi Loomis rekel) praktično mrtev za očmi. Gre za nenavadno subverziven “pristop” do grajenja napetosti, ker se kot gledalec ne zavedamo razdalje med morilcem in žrtvijo. Znana nam je le lokacija morilca. Dobro lahko tudi začutimo, da je morilec vse bližje njegovi žrtvi. Sami želimo le začeti kričati, saj se zavedamo, kaj sledi. Gre za podobno zadevo kot “Hitchcockova bomba pod mizo”: gledalci vemo, da je tam, a enako ne moremo reči za like … in tako psihološko … napetost! Toda stvar, ki brez dvoma velja za najbolj šokantno, je dejstvo, da se pod (morilčevo) masko skriva nedolžen otrok. Dejstvo, ki popolnoma spremeni naš “čustveni razum” umora (saj smo vsi pričakovali odraslo osebo), saj majhen otrok pač ni oseba, ki bi imela zavedanje (kaj šele motiv) za svoje dejanje. Dejstvo, ki nam ostane v mislih skozi celoten preostanek filma.

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.