Maščevalci: Zaključek – Recenzija

Manj ko veste o Avengers: Endgame, bolj boste uživali v ogledu. Seveda, zagotovo ne bi kliknili na to recenzijo, če vas ne bi zanimalo vsaj nekaj o “vrhuncu” epske superjunaške zgodbe, ki nam jo je Marvel pripovedoval več kot deset let. Toda verjemite mi: bolj kot Maščevalci: Brezmejna vojna, bolj kot kateri koli film Vojne Zvezd, Endgame resnično velja za zgodbo, ki jo je enostavno treba doživeti. Pozabite na zunanji hrup, ki ga povzročajo namerno nejasni napovedniki, izjave znanih osebnosti in slike na katere lahko naletite na spletu, ter se samo privežite in pripravite na vožnjo. Kaj boste odnesli od “Zaključka”, je lahko popolnoma odvisno od tega, kako globoko in tesno ste povezani s katerim koli številom njegovih 21 filmskih predhodnikov. Na splošno pa je to brez dvoma film, ki več kot radodarno nagrajuje vaše MCU-znanje v celoti.

Težko je povedati karkoli o filmu, brez da bi se vsaj malce dotaknil njegovih zapletov in preobratov, toda z gotovostjo vam lahko povem, da je Avengers: Endgame res pravi čudež, tako v smislu pripovedne razsežnosti kot tudi popolne logistične ambicije. V Brezmejni vojni je Thanos govoril o potrebi po ravnovesju, in Endgame doseže ta cilj s presenetljivo samozavestjo. V spretnih rokah scenaristov Christopherja Markusa in Stephena McFeelyja, ter režiserjev Joeja in Anthonyja Russoja, film hodi po tanki črti med visoko dramo in katarzično komedijo, ki ponuja nekaj najtemačnejših in najbolj čustveno iskrenih prizorov v zgodovini MCU-ja, poleg nekaterih najbolj smešnih in sublimnih. Tukaj je zagotovo malce manj komičnih trenutkov, kot jih je bilo v Brezmejni vojni, vendar film še zmeraj izpade veliko “lažji” in pogosto bolj vesel, kot bi recimo pričakovali od zgodbe, ki se začne s posledico Thanosovega smrtonosnega tleska. Endgame se zdi kot film, ki je bil narejen iz strani ljubiteljev, za ljubitelje – do točke, ko bodo nekateri prizori nedvomno bili označeni kot neposreden “fanservice”. Toda te trenutke je težko obravnavati zgolj kot cinične ugoditve, saj na koncu dneva vseeno veljajo za zaslužene in učinkovite poklone trenutkom, likom in odnosom na katere smo se tako navezali, ter vložili toliko časa v zadnjih enajstih letih. Številni prizori se resno zdijo, kot oživljen “splash page” Jacka Kirbya, in to je povsem vznemirljivo spoznanje, nekaj kar nas prisili, da absorbiramo celoten obseg tega, kar je šefu Marvel Studios Kevinu Feigeju in njegovi ekipi uspelo doseči: medsebojno povezano filmsko prizadevanje brez kakršne koli primerjave.

Rezultat iskanja slik za avengers endgame 2019

Medtem ko je Brezmejna vojna naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi uresničila ogromen seznam junakov, ki so zajemali celotno zgodovino MCU-ja, ni nobena skrivnost, da Endgame tukaj opravičeno zoži to osredotočenost predvsem na prvotnih šest maščevalcev (seveda s pomočjo drugih preživelih junakov) in tako vsakemu posebej ponudi zaslužen trenutek – ali več – za središče pozornosti. Cena postranskosti toliko likov je zagotovo velika, vendar se ob koncu več kot briljantno izplača. Scenarij Markusa in McFeelya dopušča nekaj nepričakovanih subverzij določenih junakov – vključno z nekaj izbirami, ki bodo za določene ljudi zagotovo sporne – toda ljubitelji MCU-jeve svete trojice Iron Mana, Stotnika Amerike in Thora, bodo zagotovo našli številne ikonične trenutke, ki jih bodo več kot zadovoljili. To pa seveda še zdaleč ne pomeni, da drugi liki niso enako ključnega pomena, toda zaradi strahu pred “spoilerji”, se te teme raje ne bom dotikal. Hkrati pa so tukaj tudi mnogi junaki, ki jim je ponujeno veliko manj časa, kot bi morda pričakovali, toda če upoštevamo MCU kot celoto – kot tudi njegovo potencialno prihodnost – lahko vidimo, zakaj so se pisci (od vseh drugih 14 milijonov možnosti) odločili prav za izbiro te določene poti.

Veliko je že bilo rečeno tudi o epski triurni in enominutni dolžini filma, toda glede na to, kako gost  in obsežen je, se tempo vseeno zdi veliko bolj občutnejši in strnjen, kot je bil v Brezmejni vojni, in nikoli se ne zdi, kot da se film vleče oz. “ostaja dlje, kot je dobrodošel” – ravno obratno. Glavna kritika, ki jo je mogoče izreči proti Avengers: Endgame (ali vsaj edina, o kateri lahko razpravljamo v širšem smislu, ne da bi prišlo do kakšnega spoilerja), je prav tista, ki je do te točke preplavila večino Marvelovih filmov: preveliko zanašanje na prekomerno uprizorjene orjaške CGI bitke, ki se kljub dovršeni uprizoritvi, kmalu degenerirajo v otrpele, pixel-na-pixel “slugfeste”. Film vsebuje več impresivnih trenutkov, ki učinkovito prizemljijo akcijo s čustvenimi vložki, ki veljajo za eno svetlejših plati pripovedovanja, toda ko se fokus razširi na večje platno, se zagotovo izgubi nekaj “nujnosti in jasnosti”. K sreči, večji del zgodbe ohranja “laserski fokus” in specifične cilje za naše junake, kar “Zaključku” daje zagon in resnost, ki ga poganjata tudi v tišjih trenutkih, ki temeljijo zgolj na likih. A prav v teh trenutkih se Endgame najbolj odlikuje – enako epski kot nekatere akcijske sekvence, ki pa nam tudi ponudijo vpogled v duševna stanja naših junakov, na način, za katerega v njihovih prejšnjih srečanjih enostavno ni bilo časa: tukaj so premori za žalost, krivdo, ljubezen in hrepenenje, ki naraščajočo akcijo naredijo še toliko bolj zadovoljujočo. Toda morda največji dosežek filma, je njegovo poglabljanje v naše razumevanje in ljubezen, ki jo gojimo do vseh prejšnjih filmov. To je resnično vrhunec za celotno franšizo, in ne le zaradi razjasnitve “cliffhangerja” Brezmejne vojne. Čeprav dobro vemo, da to nikakor ne pomeni tudi konec za MCU, ki že tako ali tako ima v nastajanju številna nadaljevanja, “prequele” in “spinoffe”, pa vseeno ni mogoče zanikati, da je to konec obdobja – ne samo za naše junake, temveč tudi generacijo oboževalcev, ki so zraven zrasli, se spremenili in tudi ustvarili svoje lastne družine. Endgame je morda res zadnji film, v katerem se bo pojavil Stan Lee, toda zahvaljujoč tem nepozabnim likom in igralcem, ki so v v njih vdihnili življenja, se zdi, da je njegova bogata umetniška zapuščina v več kot dobrih rokah.

Povezana slika

Maščevalci: Zaključek je najambicioznejši, najbolj čustven in najganljivejši MCU film do sedaj, ki mu je nekako uspelo povezati več kot desetletje dolgo zgodbo, v samozavesten (in večinoma koherenten) vrhunec – ovira s katero je veliko drugih blockbuster franšiz v preteklosti imelo veliko težav. Film neizogibno spodbuja živahne dolgoletne razprave med oboževalci in (ponovno) ima preveliko zanašanje na površno CGI akcijo, toda v smislu čistega srca, se Endgame nikoli ne zadržuje. To morda res ni bil edini način s katerim bi Marvel lahko zaključil svoje prvo poglavje svoje obsežne superjunaške sage, toda če upoštevamo dejstvo, da je bilo na voljo kar 14.000,605 možnih izidov, smo lahko na koncu več kot zadovoljni.

OCENA: 9/10

Rezultat iskanja slik za avengers endgame official poster

Komentarji

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.