Lady Bird – Recenzija

Lady Bird je režiserski prvenec igralke Grete Gerwig, kjer v glavni vlogi spremljamo Saoirse Ronan, kot mlado, k umetnosti nagnjeno sedemnajstletno dekle po imenu Christine, ki pa veliko raje vidi, da jo kličejo pod imenom Lady Bird. Christine tako kot prav vsak najstnik želi zgolj “preživeti” še preostala leta svojega srednješolskega življenja in se medtem seveda tudi odloča o raznih fakultetah od katerih bi (če bi imela možnost) zagotovo izbrala eno, ki je od njenega “ljubega” mesta Sacramento oddaljena čim dlje.

Bom kar povedal takoj in navedel očitno. Lady Bird je klasična “coming of age” zgodba. Ja, zgodba, kjer naš protagonist (običajno najstnik) skozi film postane zrelejši in modrejši, ter doživi tranzicijo iz otroka v odraslo osebo. Mar res potrebujemo še enega? Mar jih ni bilo že dovolj? Lady Bird temu žanru prinese nekaj popolnoma novega in svežega. Ponavadi, ko se takšen tip filma v glavnem posveča najstniškemu dekletu, je v ospredje postavljena ljubezen. Tista kliše varianta, “kjer dekle spozna fanta, ki popolnoma spremeni njeno življenje, zato lahko sedaj na novo zaživi, gre na svojo novo življenjsko pot, kjer lahko doživi nove stvari!” No, Lady Bird spotoma že spozna kakšnega fanta (recimo Danny, ki ga igra Lucas Hedges), vendar to ni film z romantično ljubezensko zgodbo, kjer Lady Bird spozna nekega fanta. To je ljubezenska zgodba o materi in hčeri. Materi in hčeri, ki sta tako drastično različni. Tako neverjetno različni (po razmišljanju, razumu, načinu življenja…), da posledično druga drugi življenje spremenita v pravo nočno moro. Že samo zaradi tega samega principa, je ta film tako svež, tako edinstven in neverjetno prijeten za gledati!

Film se je z razlogom znašel na mojem seznamu najljubših filmov iz 2017. Predstave v filmu so popolnoma neverjetne! Saoirse Ronan nam brez kakršnegakoli dvoma da svoj najboljši nastop doslej. Ena izmed najboljših stvari, ki jih je Greta Gerwig storila s tem scenarijem, je občutek, da se prizori začnejo kar “sami po sebi”. Kaj to pomeni? To pomeni, da dobimo občutek, da ne gre za nek naraven začetek scene, kot bi jo pričakovali v večini drugih filmov. Vedno, ko se scenarist spravi pisat scenarij, si sam postavi vprašanje, kako naj prične z nekim prizorom. V tem filmu se nov prizor pogosto prične kar med nekim pogovorom. Čeprav se najprej vprašamo, o čem se sploh pogovarjajo, kmalu na to kar pozabimo ter sprejmemo sceno oz. to kar nam je ponujeno ter enostavno opazujemo trenutke, ki se pravkar odvijajo na platnu. Neverjetno dobro realizirane trenutke, če lahko dodam. S tem načinom ali pa kar “tehniko” film ves čas deluje enostavno “surovo”.  Film tudi izjemno vzpostavi nekakšno “ravnovesje” prikazovanja naše protagonistke, njenega obiskovanja verske šole in samega vpliva tega nanjo. Vidno je, da jo to muči. Vidno je, da želi cveteti. Vidno je, da ima v življenju svoje lastne načrte. Vendar jo šola pri tem žal močno omejuje. Ponavadi, ko je v filmu prikazana kakšna verska šola, nam je vse skupaj prikazano v nekem negativnem smislu oz. ponavadi za naš lik to obdobje velja za enega izmed najhujših v celotnem življenju, saj velja za čas, ko je bil v celoti omejen pri sledenju svojih sanj.  Ta film to pač kar “preskoči”, ter vse skupaj prikaže kot stvar, ki ravno ne velja za nekaj kar bi ji popolnoma onemogočalo vse možnosti, temveč je pač prisotno, kot še nekakšen dodaten (manjši) problem, s katerim se mora Lady Bird pač enostavno sprijazniti.

Film prav tako ustrezno uravnoteži “zadrege” z realizmom. Osebno me tudi zanima, koliko filma je bilo improviziranega, saj sam dialog med igralci poteka resnično naravno in gladko. Posledično sem se za like v filmu močno zanimal. Za njih me je skrbelo, zanimala so me njihova življenja, lahko bi celo rekli, da sem z njimi želel postati prijatelj. In to niso le znaki dobrega pisanja, to so znaki dobrega filma! Filma, kjer enostavno pozabimo, da ga gledamo, saj smo tako močno zainteresirani in vloženi v glavne like. Film velja za relativno kratkega in po 94 minutah sem bil naravnost razočaran. Razočaran, da je že vsega konec. Liki so me tako pritegnili ter navdušili. da sem o njih želel izvedeti še več! Greta Gerwig, ki je sicer že pred tem že sorežirala film Nights and Weekends (2008) si nikakor ne bi mogla želeti boljšega začetka svoje samostojne režiserske kariere in sam ne bom prav nič presenečen, če bo marca nagrajena s kakšnim oskarjem!

OCENA: 8/10

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.