The Killing of a Sacred Deer – Recenzija

“Ko sem bil še majhen deček, tam nekje tvojih let, sem začel mastrubirati. Vendar žal mi je uspelo le nekaj kapljic. To me je zelo razžalostilo, saj sem od svojih prijateljev in vrstnikov slišal druge zgodbe. Nekega dne, je moj oče pijan in onemogel zadremal na fotelju. Svojo roko sem položil v njegove hlače, ter ga začel zadovoljevati. To sem počel tako dolgo dokler ni prišlo do ejakulacije. Brizg je bil res velik. Tako velik, da je bila pošpricana vsa soba. To me je prestrašilo, zato sem zbežal.”

-Steven Murphy, The Killing of a Sacred Deer, 2017.

To je tip dialoga, s ki zaznamuje celoten film oz. kar celoten stil dialoga grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa. Grški virtuoz “bizarnega provokativnega awkward črnega humorja”, nam je že leta 2015 ponudil poslastico, poznano kot Jastog (The Lobster), ki je bil njegov prvi angleško govoreč film. Film je impresioniral večino kritikov in bil tudi nominiran za oskarja v kategoriji: Najizvirnejši scenarij. Tudi sam sem bil enostavno obseden z filmom, ga večkrat ponovno pogledal in tudi mnogokrat analiziral. Šlo pač za tisti tip filma, ki ti ostane v glavi še mnogo časa za tem, ko že zapustiš kinodvorano. In ja, če vas zanima, zelo me je mikalo uporabiti par (res slabih) “jastog punov”, vendar sem se nekako uspel zadržati.

Močno pričakovani The Killing of a Sacred Deer se je zato znašel tudi na mojem spisku najbolj pričakovanih filmov tega leta. Isti režiser? Check. Isti bizaren koncept, ter samo ime? Check.

Colin Farrel? Dvojni check! (Od njegovega nastopa v briljantnem In Bruges iz leta 2008 je brez dvoma eden izmed mojih najljubših igralcev!). Vse skupaj je zgledalo prav “preveč dobro, da bi lahko bilo res!” Kakšno je torej “Ubijanje Svetega Jelena”? Kaj to sploh je?

Prvo kot prvo, ne, v filmu ni nobenega jelena. Gre le za metaforo, povezano s starim grškim mitom. Tistim res starim, ki sega vse nazaj v čase trojanske vojne. Ja, tiste trojanske vojne iz Homerjeve epike Ilijada. Gre za zgodbo o kralju Agamemnonu in njegovi žrtvovani hčerki Ifigeniji. Če ste med gledanjem res pozorni, lahko opazite, da ta je med filmom tudi omenjena. The Killing of a Sacred Deer je ogorčena zgodba o povračilu in odgovornosti, prenesena iz etap antične Grčije na filmske zaslone kinodvoran 21. stoletja! Nepresenetljivo je film poln simbolizma.

Že na samem začetku (ko je še slika povsem črna) film začne graditi oz. nabijati svojo napetost s predvajanjem dramatične orkestrirane glasbe. Gre za neprijetno glasbo (ne po kvaliteti, temveč po samem občutku), ki spominja na tiste klasične skladbe iz starih klasičnih grozljivk (podobno kot v Lobsterju, vendar precej bolj moteče in srhljivo).  Ta film ima sposobnost, da nas ves čas obdrži v nekem stalnem in konstantnem stanju napetosti, in velik razlog za to je njegova neprijetna glasba, ki nam skozi film praktično ne pusti dihati.  Črni ekran se kmalu zamenja s “close-upom” bijejočega človeškega srca, pacienta med operacijo srca. Gre za izreden vzpostavitveni posnetek, saj takoj dobimo smisel in idejo, kakšno veliko moč, ter pomembno vlogo ima srčni kirurg za naše življenje. Poleg tega pa tudi vzpostavi neko zastrašujoče, nelagodno vzdušje.

Kmalu za tem opazimo Colin Farrelovega lika Stevena. Njegove roke če sem bolj natančen, roke iz katerih si sname umazane in krvave plastične rokavice, ki jih nato v počasnem posnetku vrže v koš. Preden omenim simboličen pomen tega prizora, vam moram še predstaviti oziroma pojasniti samega Stevena kot osebo. In za pojasniti je kar dovolj. Steven Murphy je nepogrešljiva moralna polomija, s patetično in nemoralno prtljago. Film nam že zgodaj od samega začetka pogosto daje rahle namige, ki namigujejo na dejstvo, za kako nepošteno in lažnivo osebo gre.  V prvih besedah, ki jih izreče v filmu, svojemu anestezilogu pove, da so mu bolj pri srcu kovinski traki od usnjenih, na ročnih urah. Kmalu za tem podari kovinsko uro Martinu,  čudaškemu in nenavadnemu najstniku s katerim se že kar nekaj časa sestaja in dobiva. Kmalu začnemo dobivati pomisleke. Kdo je sploh ta čuden dečko? Zakaj se sestajata? Kaj za vraga je razlog za njun nenavaden odnos? Po relativno dolgem času končno izvemo za kakšen tip odnosa gre. Da se vrnem k ročni uri. Martin ne dolgo za tem ko prejme uro, spet obišče Stevena in mu pokaže svoj nov usnjeni trak, ki ga je dal zamenjati s kovinskim. Steven proti temu ne pokaže prav nobenega nestrinjanja in kritike, kljub njegovemu prejšnjemu pogovoru z anestezilogom. Anestezilogu tudi zataji svoj odnos z Martinom. Takšni skromni prikazi njegove brezobzirnosti, ki skozi film postane še hujša. Farrel tako v tem filmu igra skoraj identičnega nemoralnega možaka, kot v 2015. Ampak, da je v tem primeru še huje.

V filmu poleg Farrela navduši prav vsa igralska zasedba. Čeprav zelo dobro svojo vlogo opravi (že skoraj pozabljena) Nicole Kidman, je glavne omembe vreden srhljivi Martin aka Barry Koeghan, ki je letos že navdušil v Nolanovi vojni mojstrovini Dunkirk. Karakterizacija likov je eden izmed stvari, ki kot kaže Lanthimosu ne delajo težav. Da se še na hitro vrnem na simbolizem oz. začetni kader z krvavimi rokavicami (kjer ne bo ravno šlo za kvarilnike/spoilerje, vendar če si film želite ogledati popolnoma brez kakršnegakoli znanja o zgodbi, vam priporočam da začnete naprej brati šele pri naslednjem odstavku). Stevenove čudovite in čiste roke, ki se skrivajo pod ogabnimi rokavicami, so v  bistvu  júkstapozícija osebe, ki se skriva znotraj njega. Steven je patetičen človek, ki ima veliko količino “potlačenih” problemov, s katerimi se še ni spoprijel, namesto tega raje še naprej hrani in vzdržuje svojo ponosno idolizirano podobo, saj je enostavno preveč strahopeten, da bi se spopadel s posledicami, ki jih je povzročilo njegovo zatiranje. Toraj s tem (ko odstrani svoje umazane rokavice in jih vrže v smeti) nam je dana nekakšna simbolična predstavitev Stevena kot osebe. Krvave rokavice predstavljajo njegovo resnično represivno identiteto. S tem ko jih odstrani in vrže v koš, zakoplje svojo temačno represivno osebnost v nek kraj, kjer upa, da nikoli ne bo bila odkrita. Svoje življenje še naprej živi skozi svojo lastno “idolizirano lečo” za katero se zaveda, da ni realna. Njegove roke so že krvave in umazane, vendar on želi, da bi ljudje mislili, da so čiste in prečudovite. Gre za možaka, ki noče sprejeti odgovornosti za svoja neopravičena dejanja, saj bi to lahko ogrozilo njegov status in podobo. Martin se tega dobro zaveda. Zaveda se kakšen tip človeka je Steven, zato lahko tudi izvede vse skupaj tako kot je. Martin je neke vrste Bog ali pa vsaj božja figura: tako dobesedno kot tudi figurativno. On je moralni arbiter in iskalec pravičnosti v filmu. On je tisti, ki je prostovoljno postavil svoj “scenario” v katerem je uporabil svoje moči, da bi lahko prenesel svojo lastno moralno vizijo pravičnosti. Malce pa vendarle spominja na Boga mar ne? Med filmom tudi v eni izmed scen Nicole Kidman poljubi njegova stopala, kar je seveda simbolično in alegorično v povezavi z samo Biblijo. 

 

Kaj naj torej rečem za Ubijanje Svetega Jelena? Je boljši od Lobsterja? Odgovor je ne. Kljub impresivni režiji (ki navduši tako avdio kot tudi vizualno) je Lobster še vseeno nekaj razredov zgoraj. Čeprav ne dobimo enako smešnega ter zabavnega filma kot iz 2015, vseeno nismo okrajšani same bizarnosti in lepote. Film lahko najlažje opišem kot “čudovit, vendar moteč”. In z moteč, mislim res moteč, disturbing. Tako sem se tudi počutil prav ves čas med gledanjem: neprijetno (to ne mislim kot prav nič negativnega, ravno nasprotno). Ne gre ne za komedijo, ne za grozljivko. Režiser Lanthimos je tudi sam dejal, da sam osebno ne zna posneti enega samega žanra, zato raje “eksperimentira”. V filmu je prisotnih tudi mnogo zanimivih in čudovitih kadrov, ki se premikajo oz. spremljajo hojo lika, ki je trenutno na platnu (ne bom dejal, da so popolnoma enaki kot v Evil Dead, vendar zagotovo spominjajo nanj). The Killing of a Sacred Deer je tako enak primer filma kot The Lobster: film moraš enostavno sprejeti takšen kot je, predvsem imam v mislih bizaren dialog in neverjetno temačen humor. Če se ne sprijaznimo, da je film pač takšne narave in kljub temu pričakujemo “normalen” dialog, lahko vse skupaj izpade naravnost “čudaško”. Kar pa tudi je. Čudaški, grotesken in svojevrsten film, ki vam ga res globoko priporočam. Čeprav za Yorgosa Lanthimosa to ni “napredek” v filmu, se bo film brez dvoma znašel na spisku med mojimi najljubšimi filmi tega leta! Gledalci bodo med gledanjem nedvomno imeli različne reakcije na to bizarno dramo. Film bo ljudi tako nasmejal, kot tudi užalil. Colin Farrel je dejal, da ga je film pustil “prekleto depresivnega”. Po ogledu filma sem se tako počutil impresionirano, zaskrbljeno, zmedeno in prestrašeno. Temu bi se Lanthimos po mojem le smejal.

 

OCENA: 8/10

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.