Kamere pametnih telefonov: kaj, kako, zakaj?

Večkrat na spletu vidimo profesionalno posneto reklamo, ki se hvali, čes da so uporabljali izključno kamere pametnih telefonov. S pomočjo vplivnejših ustvarjalcev, ki sodelujejo s korporacijami, so takšne vrste posnetki preplavili medmrežje. Kupce tako navdušijo čudoviti posnetki, ki naj bi jih bil zmožen posneti novi aparat, in marsikdo misli, da bo tudi sam z malo truda uspel ustvariti take umetnine. Če smo že na tem, da bi odprli denarnico, se velja vprašati: je vse res tako preprosto?

Če beremo drobni tisk, vidimo, da je med snemanjem uporabljena obilica dodatne opreme, ki pametni napravi pomaga pri snemanju. Hkrati za takim projektom stoji še obsežna video- ali fotoprodukcijska ekipa, ki video oz. fotografijo konkretno uredi. Kljub temu se da s pametnim telefonom v današnjem svetu posneti več kot kadarkoli poprej. Kje torej pametni telefoni še zaostajajo za konkretno kamero oz. fotoaparatom?

Prva stvar, ki jo moramo vedeti, je, da imajo pametni telefoni veliko manjše senzorje od konkretnih fotoaparatov oz. kamer. Manjša tipala pametnih telefonov tako zajamejo precej manj svetlobe kot konkretna snemalna naprava, posledice tega pa lahko vidimo na različnih področjih. Dve, ki sta najbolj očitni, sta slabše delovanje v slabih svetlobnih pogojih in precej manj očitno naravno zabrisanje ozadja (“bokeh”). Da bi aparati čim bolje delovali v temi, so proizvajalci na pametnih aparatih z leti vedno bolj večali zaslonko, ki se na naprednejših modelih povzpne vse do f/1.6, Samsungov S9 pa naj bi vse skupaj popeljal še korak dlje, do f/1.5. Z bolj odprto zaslonko aparatu omogočimo, da v mraku zajame precej več svetlobe iz okolice, a največjo omejitev še vedno predstavlja velikost tipala. Tu pametni napravici na pomoč priskoči programska oprema, ki se trudi sliko posvetliti, enkrat bolj, drugič manj uspešno. Precej omejen je namreč tudi doseg ISO občutljivosti, saj so slike ob tako majhnem tipalu zelo hitro zrnaste; tudi šum sicer skuša ublažiti pametni “software”. ISO je torej precej omejen (na povprečnem telefonu se ustavi malo čez vrednost 1000), hkrati pa telefon na avtomatskem načinu ne sme preveč podaljšati časa osvetlitve, saj (pravilno) predvideva, da telefon med slikanjem večinoma pač držimo v roki. Tu na pomoč priskoči še stabilizacija, ki je lahko optična ali digitalna. Digitalna obreže sliko, dokler ta ni videti stabilna, pri optični pa fizično gibljivo tipalo skuša izničiti naše premike roke. Čeprav je stereotipno optična stabilizacija precej boljša, je predvsem Googlu v zadnjih generacijah svojih pametnih naprav uspelo izključno z uporabo digitalne stabilizacije doseči zelo konkurenčne rezultate.

Vidimo torej, da je v pametnih telefonih marsikaj odvisno od programske opreme, kar drži tudi za pomanjkanje “bokeh” efekta. Zabrisano ozadje, ki daje prepričljiv občutek profesionalnosti, je na pametnih telefonih dolgo časa veljalo za nemogoče. Z vedno bolj odprtimi zaslonkami smo sicer res dobili zadostno mero te fotografske poslastice na makro posnetkih, za kakšne boljše portretne posnetke, kjer je predmet ostrenja oddaljen več od pol metra, pa vseeno ni bilo upanja. Vse se je spremenilo leta 2016, ko je najprej Huawei, za njim pa še Apple predstavil svojo rešitev tega problema. “Portretni način”, kakor ga imenuje Apple, z uporabo dveh kamer, ene “navadne” in druge, ki je nekoliko približana, skuša pridobiti podatke o globini in ustrezno ustvariti umetni boke. Podoben način ima tudi Huawei, le da si oni pomagajo s podatki črno-belega tipala. Danes imajo že praktično vsi proizvajalci svojo različico portretnega načina. Google, na primer, je šel korak dlje in se zadeve lotil brez druge kamere, saj z naprednim načiom ostrenja že ena zbere dovolj podatkov za ustvarjanje umetne neostrine (ta trend pričakujemo tudi v letu 2018). Zanimivo je, da se je celotna ideja z leti izpopolnila do te mere, da danes ob določenih posnetkih že res težko ugotovimo, ali je posnetek naredil telefon ali konkreten “fotič”. Seveda ima tudi portretni način svoje slabosti, ena glavnih je, da deluje le v dobri svetlobi in da za videoposnetke ni na voljo. Določene naprave zahtevajo še bolj specifične pogoje, kot je točno določena oddaljenost objekta od tipala in druge. Čeprav je očitno, da gre za umetni približek in da se po vsej verjetnosti “mainstream” pametnjakoviči nikoli ne bodo približali konkretnemu aparatu, je marsikateremu proizvajalcu z uvedbo druge kamere uspelo ubiti dve muhi na en mah. Poleg portretnih načinov so potrošnikom z uporabo dvojne kamere tako ponudili še npr. “optično povečavo”, ki bi bila v tako majhni napravi sicer nemogoča.

Jasno je torej, da imajo pametni telefoni v primerjavi s profesionalno foto in videoopremo toliko pomanjkljivosti, da vsaj še nekaj časa ne bodo predstavljali grožnje resni produkcijski opremi. Brez konkretne dodatne opreme in še bolj konkretnega urejanja posnetkov je torej zelo težko ustvariti karkoli, kar bi se lahko primerjalo s tem, kar zmorejo profesionalne kamere. Kljub temu so proizvajalci v zadnjih letih ustvarili zelo dobre približke, ki povprečnemu uporabniku predstavljajo več kot dobro osnovo. Skratka: ko naslednjič gledate reklamo za določen pametni telefon, ki vas skuša prepričati s čudovitimi posnetki, se spomnite, da za videnim stoji oprema in ekipa, ki po ceni večkrat presega vrednost same naprave.

Komentarji
Oskar Sokolov

Oskar Sokolov

Dijak. Od malega je obseden s tehnologijo. Zanima ga vse od pametnih ur do dronov, njegovo področje pa so pametni telefoni. Kot otrok je ob nizkem "budžetu" razvil smisel za iztiskanje zadnje kapljice moči iz rabljenih telefonov, od koder tudi izvira njegovo zanimanje za prilagajanje mobilnih OS-ov.
Oskar Sokolov

Latest posts by Oskar Sokolov (see all)

Ena misel o “Kamere pametnih telefonov: kaj, kako, zakaj?

Komentarji so onemogočeni.