The Disaster Artist – Recenzija

“When I was a little kid, I wanted to be, like, you know, a movie star, you know? Or, I always have interest in movie, you know? Because I like the visual aspect of the movies, et cetera.”

-Tommy Wiseau

The Disaster Artist je biografska komična drama, ki jo je (v stilu njegovega lika) James Franco režiral in ob istem tudi nastopil v glavni vlogi bizarnega filmskega ustvarjalca Tommya Wiseauja. Film je posnet po istoimenski knjigi iz leta 2013 (katere ponosen lastnik sem tudi jaz!). V knjigi Greg Sestero (Mark) opisuje svojo nenavadno, a kljub temu prečudovito zgodbo o svoji želji do uspeha v filmski industriji. Čeprav je večine pohval deležen le Sestero, moramo tudi absolutno pohvaliti Toma Bissela, ki je prav tako kreditiran kot avtor. Na prvi strani knjige je natisnjena izjava HUFFINGTON POSTA, ki se glasi: “Possibly the most important piece of literature ever printed” kar v prevodu seveda pomeni, da po vsej verjetnosti gre za enega izmed najpomembnejših literarnih del, ki so bila kadarkoli natisnjena. Izjava s katero se globoko strinjam!

Sestero (leva) in Bissel (desna).

V filmu ne izvemo le norosti in “grozot”, ki so se dogajale med snemanjem kultnega The Room (2003). Prikazana nam je celotna zgodba Grega Sestera in Tommya Wiseaua: kako sta se spoznala, postala prijatelja, delila iste sanje… In ko nič ni šlo po načrtih, sta se enostavno odločila (predvsem gospod Wiseau), da kar posnameta svoj lasten projekt! Tommy ima očitno celo brezno denarja. Brezno brez dna! Od kod? Nihče ne ve, ampak očitno bo že dovolj za financiranje celotnega filma. In kakor vsi vemo vse ne gre popolnoma po Wiseajevih načrtih, ali pa, da se popravim, po njegovi viziji in končen produkt je nekaj enostavno ekscentričnega!

The Disaster Artist ne bi mogel izbrati boljšega časa za izid, kot sedaj! Sam se še spominjam svojega lastnega navdušenja in fascioniranja nad The Room, v času ko še ni šlo za takšen hit. Ko sem takrat komu omenil, če je že slišal za film (in kasneje tudi obrazložil zakaj ga priporočam), so me ljudje le gledali po strani in mi rekli, da imam veliko preveč prostega časa, in da nikakor ne vidijo nikakršnega koli razloga zakaj bi žrtvovali svoj ljubi dragoceni čas za tako imenovani “Državljan Kane slabih filmov”. Čeprav že kar nekaj časa velja za kultni hit (deležen množičnih polnočnih projekcij, kjer so ljudje proti platnu metali žlice in nogometne žoge), sem mišljenja, da se je v zadnjih dveh letih (še posebej zahvaljujoč našemu dobremu prijatelju internetu) popularnost filma še bolj povečala, kar je dejstvo, ki me res zelo osrečuje.

Sam si nikoli ne bi mislil (vsaj prvič po ogledu), da bomo dejansko nekoč dobili pravi “velik hollywoodski film” o filmu The Room. Sam sem si mislil, da bo pač šlo za takšno majhno in simpatično kultno zadevo, ki jo bo manjša skupina ljubiteljev (vključno z mano) lahko cenila in se ob njem zabavala. Ampak sedaj smo tukaj! Posnet je bil prav ta film! In kakšen je kaj? Fantastičen! Gre za zelo, zelo navdihujoč film (presenetljivo). Večina ljudi, ki gleda na Tommya in njegovo “stvarjenje”, se pri tem posmehujejo in norčujejo. Vendar kljub temu ne moramo zanikati, da je v tem “stvarjenju” nekaj posebnega. Nekaj kar je zajelo srca mnogih ljudi. V The Disaster Artist nismo le deležni norčevanja iz “you are tearing me apart Lisa!” trenutkov (ki so seveda velik del filma), vendar je poleg teh trenutkov v filmu pač nekaj srčnega. Srčnega in iskrenega o samem stvarjenju The Rooma. In to srčnost in iskrenost film enkratno zadane! Mar ni dejansko prečudovito in navdihujoče, da sta dva navadna možakarja imela sanje (mar jih nimamo vsi) in se (za razliko od večine nas) odločila, da bosta te sanje uresničila! Pa ne samo to, uspelo jima je ustvariti nekaj, kar je (sčasoma) postalo občudovano in hvaljeno v celotni filmski kulturi. Verjetno ne na način, ki sta ga pričakovala, vendar vseeno. Film tudi ta vidik prikaže na izjemen način. Sam odziv na The Room in Tommyeva takojšnja sprememba mišljenja in pojasnilo, da gre le za črno komedijo, namenjeno smehu in ne za resno in temačno dramo v stilu Tennessee Williamsa (kakor jo je Wiseau opisoval pred samim izidom).


James Franco je neverjeten kot Wiseau! Že v uvodni sekvenci, kjer nam je predstavljen med njegovo “čustveno” predstavo v igralskem razredu, res dobimo občutek za kako nenavadno osebo res gre. Sam osebno sem se med branjem knjige večkrat ustavil za par minut, naredil nekaj globokih vdihov in se zamislil in se vprašal, kako je sploh možno, da lahko na tem svetu obstaja tako neverjetna in nenavadna oseba, kot je gospod Wiseau. Skozi celoten film ga je prav očarljivo gledati! Seveda ni presenečenje, da gre za zelo zabaven, komičen in smešen nastop, vendar mu poleg tega uspe nekaj, kar je bilo (po mojem mnenju) dokaj težko doseči. To me je že skrbelo pred ogledom filma. Bal sem se, da se bodo v filmu ves čas le posvetili glavnim smešnim scenam iz filma (recimo “O hi Mark”) in, da bo vse skupaj izpadlo kot nekakšna neumna komedija, katere glaven namen bi bil še večje posmehovanje iz filma The Room. Film poskuša prikazati simpatično in ljubeznivo plat Tommya. Človeško plat (čeprav samega podatka, da je Wiseau res človek nimamo nikjer). Film skratka uspe v tem, da se ne posmehuje Wiseaju. Ko je bila prikazana scena, kjer se Tommy počasi prične zavedati, kako se ljudje odzivajo na njegov film in se zraven posmehujejo (kakor vsi vemo je njegova vizija bila popolnoma drugačna), se mi je možakar enostavno zasmilil. Res je bilo presunljivo in srce parajoče videti, kako se je osebi, ki je le sledila svojim sanjam (posneti film in s tem prinesti užitek širši javnosti in filmskim ljubiteljem) za nekaj trenutkov svet takoj obrnil na glavo. Ne bom lagal, da mi je takrat tudi pritekla kakšna solza.

Prepričljiva in všečna je tudi preostala igralska zasedba. Dave Franco na zelo prepričljiv in prijeten način predstavi Grega Sestera in njegovo doživljanje vsega skupaj. Še posebej me je navdušil tudi Seth Rogen kot Sandy Schklair, ki je med snemanjem filma praktično deloval kot drugi režiser (nadzornik scenarija) in je seveda poskrbel, da film na koncu ni izpadel še kot večja polomija (čeprav večino njegovih predlogov Wiseau seveda ni nikakor upošteval). Pohvaliti je treba tudi impresivne ponovno posnete scene glavnih in najbolj priljubljenih sekvenc iz 2003 kot so recimo scena na strehi, prizor v cvetličarni in pogovor Dennya, Lise in njene mame (seveda ponovno na strehi), ki so praktično identične in popolnoma enako kadrirane.

The Disaster Artist seveda vsebuje trenutke, ki so v glavnem posvečeni vsem nam kultnim oboževalcem starega filma (ki smo si ga že pogledali veliko prevečkrat) in bralcem Sesterove knjige, vendar je lahko ob istem tudi popolnoma gledljiv za vse novince, ki si film lahko predstavljajo kot nekakšno sodobno “Ed Wood zgodbo”: zgodba o res nenavadnem možakarju, ki pač ni ravno najboljši v tem kar počne, vendar ga kljub temu lahko spoštujemo in razumemo, saj je vendarle samo želel slediti svojim sanjam in bil pri tem absolutno navdihnjen, kljub vsem oviram in stvarem, ki so mu jih govorili vsi drugi. Tommy Wiseau je eden najbolj bizarnih in nenavadnih oseb v celotni filmski industriji (o njem ni znano praktično nič) in ta film se tudi skuša dotikati tega in nam vsaj na nek razumljiv način predstaviti eno izmed najbolj ekscentričnih oseb, kar jih lahko spoznate v celotnem življenju, kot neko človeško bitje. In vse to tudi pripomore k dejstvu, da se ob koncu lahko s Tommyem povežemo, z njim sočustvujemo in ga vsaj na nek delen način tudi razumemo!

OCENA: 8/10

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.