Črni KKKlanovec – Recenzija

Nov film Spika Leeja Črni KKKlanovec lahko opišemo kot več različnih filmov, združenih v celoto. Gre za resno dramo o rasni diskriminaciji. Gre za razburljiv film o policistih pod krinko. Gre za skrb zbujajočo in motečo komedijo o beli nadvladi. Gre za grozljivko o beli nadvladi. Gre za kompleksen komentar na propagandistične filme. In najpomembneje … Gre za fantastično filmsko doživetje!

V glavni vlogi spremljamo Johna Davida Washingtona kot detektiva Rona Stallwortha, prvega temnopoltega policista v Colorado Springsu. Stallworth kmalu začne tajno operacijo, v kateri naj bi razkril skrivno početje klana Ku Klux (pa čeprav jim je bolj všeč naziv “organizacija”). To mu uspe tako, da se preko telefona izdaja za rasističnega belca. Njegova infiltracija je tako uspešna, da pridobi celo pozornost “Velikega Čarovnika” Ku Klux Klana Davida Dukea (Topher Grace), s katerim pričneta (po telefonu) redno klepetati. Ko se mora pojaviti osebno, Stallworth pošlje svojega kolega detektiva Flipa Zimmermana (Adam Driver), ki prevzame njegovo osebnost. Film je posnet po resnični zgodbi, ki je že tako ali tako fundamentalno fascinantna. Borci za belo nadvlado oz. tako imenovani “beli supremacisti”so tako zlahka pretentani (v prijateljstvo s temnopolto osebo), da je njihov temeljni rasizem nemudoma izpostavljen kot neumnost, da ne rečem kar idiotizem. Toda čeprav ima Črni KKKlanovec suh in ironičen smisel za humor, Spike Lee nikoli ne pozabi na dejstvo, da ta skupina kmetavzov (kljub zavedanju Stallwortha, da ima opravka s pravimi trdoglavci) vseeno predstavlja očitno in sodobno nevarnost za Rona, njegove prijatelje in celotno državo. Kot policijska drama je Črni KKKlanovec razburljiv, a zgodba filma nikoli ni očarljiva na način, ki smo ga vajeni od Spika Leeja, za katerega se zdi, kot da je zaskrbljen zaradi razmerja in vezjo med neumnostjo in nevarnostjo, ter seveda same zmožnosti ljudi z vodstvenimi sposobnostmi. Sposobnostmi, ki jim omogočajo manipuliranja vseh okoli njih, pa naj bo to bodisi za dobre bodisi za zle namene.

Film se začne z Alecom Baldwinom v vlogi dr. Kennebrewa Beauregarda, borca za belo nadvlado in njegovim pompoznim zloveščim govorom o “nevarnostih” integracije (pa čeprav ne more niti tekoče, ali pa vsaj na pamet izgovoriti svojih “svetih” besed, ki jih je primoran brati iz lista papirja). Lee tako že v uvodu nakaže, da tako imenovani “beli supremacisti” v filmu ne bodo prikazani kot ravno neverjetno inteligentni in razgledani, kar pa tudi niso bili (pravi David Duke naj bi šele leta 2006 izvedel, da je Stallworth temnopolti moški). Nakazan je tudi sam ton filma, ter predvsem njegov način oz. pristop pripovedovanja. Kmalu zatem se Stallworth (pod krinko) udeleži enega izmed govorov Kwameja Tureja (Corey Hawkins), ki odkrito in pronicljivo razpravlja o sistematičnem političnem zatiranju in o filmih, ki so povzročili njegovo internalizacijo rasizma (tako da je navijal za Tarzana in ne za afriške domačine). Nikoli ne zajeclja, nikoli ne razkrije da gre le za nastop. Govori iskreno, iz resničnih izkušenj in iz samoanalitičnega mišljenja. Lee medtem kadre napolni z obrazi ljudi, ki vestno poslušajo njegove besede, ter nato kmalu seka na prizore, kjer inteligentno razpravljajo o njegovih naukih. Klanovci, ki jih Ron in Flip infiltrirata, pa se seveda ne ubadajo s tovrstnimi debatami.  Svoj prosti čas (poleg občasnega sežiganja križev) raje posvetijo hišnim zabavam, kjer razpravljajo o svojih lastnih ideologijah. Vsake toliko pa si tudi ogledajo D.W. Griffithovo epsko dramo Rojstvo naroda (1915), medtem ko starejši moški po imenu Jerome Turner (Harry Belafonte) tragično, s srhljivimi podrobnostmi opisuje resnične grozote, ki jih je Griffithov propagandni film navdihnil (povzročil) na jugu. Obe zgodbi imata politični vpliv in Leejev film lahko brez dvoma kategoriziramo pod tovrsten stil oz. tradicijo pripovedovanja zgodbe.

Film nam ponudi nekaj res izjemnih predstav iz strani Washingtona, Driverja, Hawkinsa in vrhunske Laure Harrier, v vlogi simpatične aktivistke Patrice Dumas v Colorado Springs-u. Zdi se, kot da so vsi igralci popolnoma primerni za Leejev razburljiv in živahen stil pripovedovanja zgodbe. Od vseh smo deležni “izjemnih” predstav, saj tudi upodabljajo “izjemne” ljudi (seveda imam v mislih Stallworthovo družbo in ne rasistične organizacije Erica Formana). To so izjemni ljudje, ki razmišljajo in živijo skozi resne, nenavadne in včasih enostavno smešne situacije. Toda kljub njihovi veličini vedno izpadejo pošteni, odkriti in naturalistični.

Klanovci so (kot sem omenil že zgoraj) večinoma upodobljeni kot neumneži. Čeprav imajo čvrstost in ne izpadejo le kot pretirane neumne karikature, ki bi jih lahko našli le v risankah, so vseeno glavna tema oz. tarča posmeha. Gre še za enega izmed mnogih domiselnih filmskih trikov. Preprosto je prezreti in zavrniti ljudi, ki se ne strinjajo z nami. Še lažje se jim je odzvati s šalo na račun njihovih nespametnih prepričanjih. Toda nikakor ne smemo prezreti zelo pomembnega in ključnega dejstva. To je pristop do tovrstnih spornih tematik! Zavedati se moramo, da s tem (ko nekaj tako grozovitega in zlonamernega upodobimo le kot neumno šalo) omogočamo in dopuščamo, da se te absurdne zlovešče ideje in prepričanja le še bolj razvijajo in celo dosežejo svoj razcvet. Film je postavljen v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, vendar se vsi zavedamo, da, žal še zmeraj, obstajajo tovrstne supremacistične sovražne skupine. Skupine, ki jim še zmeraj uspeva pridobivati nove pomembne in prominentne voditelje in privržence. Omeniti moram tudi dejstvo, da rasizem v filmu ni prikazan le iz strani Ku Kluxa, temveč tudi iz strani policistov (eden izmed katerih me je v trenutku spomnil na rasističnega Jasona Dixona iz lanskih Treh plakatov izpred mesta). In čeprav se nerad dotikam politike, enostavno morem omeniti zanimivost. Pred petinštiridesetimi leti se je morda zdelo popolnoma nemogoče, da bi ameriška javnost izvolila predsednika, ki javno in odkrito izraža svoje rasistične ideje. V eni izmed scen Ron Stallworth izrazi svojo osuplost in dvom v samo dejstvo, da bi se kaj takega lahko sploh zgodilo, s čimer nam režiser domiselno “pomežikne”, ter nas (v obliki zgodovinske šale) opomni, da Trumpov vzpon ni prišel kar od nikoder. Za Stallwortha bi po vsej verjetnosti Trump bil enako smešen in absurden, kot je recimo sama ideja temnopoltega policista, ki se v sedemdesetih letih pridruži Ku Klux Klanu.

Črni KKKlanovec je brez dvoma smešen in zabaven film, vendar ne gre za šalo. Gre za srhljiv opomnik o tem, kako malo napredka in sprememb se je zgodilo v zadnji polovici stoletja in v kako nevarnem svetu še zmeraj živimo. V svetu, kjer imajo “bedaki” moč in oblast, medtem ko sovražne misli in ideje nikoli niso dovolj preverjene in raziskane. Gre pa tudi za izvrsten kriminalni triler in pronicljivo kritično analizo filmske oblike. Film na kratko povedano vsebuje skoraj vse! In brez dvoma lahko vestno priznam, da je bila to ena izmed mojih najljubših filmskih izkušenj tega leta! Črni KKKlanovec absolutno velja za enega izmed najboljših filmov vizionarskega filmskega ustvarjalca Spika Leeja! Z eksplozivno igralsko zasedbo, bistrim scenarijem in usmerjenim humorjem, ki poudarja resnične srhljive grozote. To je zabavna kriminalna drama, ki zabava, šokira, ter (najpomembneje) poziva publiko v kompleksen in razvnet pogovor o moči, vplivu in sami problematiki rasizma!

OCENA: 9/10

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.