Call Me by Your Name – Recenzija

Preden si preberete to recenzijo, bi le rad opozoril vse ljubitelje breskev, da si boste morda po ogledu tega filma (vsaj za nekaj časa) po vsej verjetnosti vzeli malo pavze od svojega najljubšega sadeža in se raje sladkali z nečim drugim. No razen če ste res malce posebni. Morda vam bodo po ogledu teknile še bolj (res upam da vam ne bodo)!

V Call Me by Your Name spremljamo Armieja Hammerja in Timotheeja Chalameta kot Oliverja in Elia, dva mlada moška iz severne Italije, leta 1983, ki se spoznata, ko Oliver pride v Italijo z namenom, da bi pomagal Eliovem očetu kot raziskovalni pomočnik. Fanta skupaj preživita poletje, ter se medtem vedno bolj zbližata in o sebi spoznata mnogo različnih stvari, o katerih se jima prej sploh ni sanjalo. Po ogledu me je prijateljica vprašala, kako bi film opisal z eno besedo. Čeprav sem želel izbrati res neko prefinjeno besedo, sem se enostavno odločil za besedo “prečudovit”. In tudi je, prečudovit, šarmanten in presenetljivo resničen! Resničen, realen in tako blesteče čuten, da ga je skoraj nemogoče prezreti. Film se nam med gledanjem (kot večina drugih filmov) pač ne razkrije. Nikakor ne gre za klasično oz. tradicionalno pripovedovanje zgodbe. Ponavadi, ko se piše scenarij, obstajajo neka pravila, ki jim pisci pač morajo slediti, kot recimo klasičen: “vznemirjeni in šokantni incident” se bo zgodil nekje med stranjo 25 in 30! Po nekem določenem času moramo spoznati, kaj so motivacije našega junaka, kaj bi film rad dosegel?”. Ta film praktično preskoči vsa “zlata pravila” filmov in nam svojo zgodbo prikaže na zelo “len” in namenoma dolgovezen način! To pa zato, ker je film pač o dveh fantih, ki vandrata skozi poletje. In ko ta lika razkrivata in spoznavata ta njun cvetoč odnos, film pač postane nekaj prečudovitega. Ko pomislim za nazaj, sem se med gledanjem res počutil, kot da bi bil res tam! Kot da sem res bil v Italiji in ne le v majhni kinodvorani.  Lokacija in sam občutek okolice sta zajeta na res tako perfekten način, da dejansko pozabimo, da sploh gledamo film. Počutimo se kot nekakšna skromna muha na steni, ki le mirno opazuje in spremlja življenja teh likov.

 

Enostavno ne morem dovolj prehvaliti nastopov Armia Hammerja in Timotheja Chalameta, med katerima je pač nekakšna fantastična kemija, ki brez dvoma deluje. In to vrhunsko. To kar jima skupaj uspe prikazati oz. kar uprizoriti na platnu je pač enostavno romantično in čarobno. Timothejev oče, mu ob koncu filma tudi sam pove, da ju je vse skozi poletje opazoval, ter ob tem opazil, da njun odnos ni bil le navaden, ter prijateljski, to je bilo nekaj veliko več, nekaj prečudovitega! Stvar, ki si bi jo lahko vsak le želel.


Kljub temu, da mene osebno to ni motilo, pa vseeno moram omeniti, da vendarle gre za tip filma, ki se bo zagotovo nekomu zdel dolgočasen. To pa zato, ker so nam večkrat prikazani “nepotrebni” prizori, ki na zgodbo kakšnega večjega vpliva nimajo. Včasih pač samo vidimo Elia, kako si dela zapiske za svojo glasbo, včasih skupaj sedita in le opazujeta pokrajino, včasih se le kopata v reki… Vse skupaj sicer nima nobene pomembne vloge, temveč nam pač želi povedati: “Poglejte ta prečudovit in čaroben trenutek, ki se ravnokar dogaja!”. In prav zaradi teh skromnih trenutkov, dobimo tisti občutek, da smo tukaj prisotni tudi mi. Občutek realizma, ki ga večina filmov pač nima. Tudi iz zvočnega stališča, se ne trudijo, da bi vse skupaj izpadlo kot film. Vse deluje zelo realistično. V eni izmed zgodnjih scen naša dva lika sedita za mizo sredi mesta ter se pogovarjata, medtem, ko se v ozadju vozijo avtomobili. In naša lika morata govoriti glasneje, da ju lahko sploh kaj slišimo skozi glasen hrup avtov iz ozadja. Zvoki iz ozadja niso prav nič utišani, enako kot ne bi bili, če bi bili tam mi. Spet ponavljam, občutek realnosti!

Call Me by Your Name je eden izmed najlepših filmov, kar sem si jih ogledal v letošnjem letu (čeprav je v tujini izšel že lani). Gre za prečudovito zgodbo o samoodkrivanju, ljubezni in mladosti. Zgodbo, ki nam je prikazana na večinoma lep, vendar ob trenutkih tudi kruto realen način. Menim, da letos obstaja res velika možnost, da bomo spet po letu 2003 (Adrian Brody, ki je takrat štel 29) dobili novega najmlajšega zmagovalca na oskarjih, v kategoriji za najboljšega igralca, pa čeprav jih Timothee šteje kar 10 let manj od tedanjega zmagovalca.

OCENA: 9/10

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.