Bohemian Rhapsody – Recenzija

Preden sta spoznala Freddieja Mercurya (Rami Malek), sta Brian May (Gwilym Lee) in Roger Taylor imela popolnoma povprečen in neprepoznaven bend, a kmalu po njegovem prihodu je prav ta postal eden izmed največjih skupin v zgodovini rocka. V novem biografskem filmu legendarnega pokojnega pevca je prizor, kjer Freddie in skupina pojasnjujejo kako ne želijo, da bi njihova glasba postala “formalna ali konvencionalna”. No, njihova glasba zagotovo ni bila, toda film o njih (kljub konzultaciji s članoma skupine Rogerjem in Mayem) je žal le to: formalen in konvencionalen, kar pomeni, da smo v večini deležni skoraj vseh klasičnih trop, značilnih za tovrstne rock zvezda/šovbiznis biografske filme. Toda to še zdaleč ne pomeni, da ni zabaven! Pogosto pravzaprav kar zelo zabaven, a enako velja za prepevanje Queenovih pesmi v cenenem karaoke baru. Filmu uspe preteči ciljno črto, a v glavnem zahvaljujoč privlačne osebnosti in karizme energičnega nastopa Ramija Maleka v vlogi Freddieja Mercurya, ter nasploh same “frajerskosti” same skupine Queen.

Vedno je bilo znano, da se bo Bohemian Rhapsody močno zanašal na osebo, ki bo igrala Freddieja Mercurya, in na njegovo srečo je Rami Malek več kot primeren za vlogo, v kateri popolnoma zajame, ter prikaže neverjetno privlačnost tega “opernega” (pogosto sebičnega) glasbenika. V zakulisju, pa medtem njegova kontrastna mešanica ranljivosti in samozavesti ohranja gledalčev interes oz. zanimanje v Freddieja kot lika, tudi ob trenutkih, ko se scenarij obada z klišejevskim “vzponom in padcem slavne rock zvezde”. Ne bodite presenečeni, če bo Malek bil deležen kopice nagrad v sezoni filmskih nagrad, za njegov vpadljiv nastop. Malek pa je seveda deležen podpore tudi iz strani nadarjene igralske zasedbe: Gwilym Lee kot Brian May, Ben Hardy kot Roger Taylor in Joe Mazzello kot John Deacon, od katerih prav vsak dobi zabavne trenutke za sijaj, čeprav njihove vloge v glavnem služijo kot le nepomembne stranske “oporne točke” in ne podrobno realizirani liki. Allen Leech išče sočutje v svoji upodobitvi Paula Prenterja, nekdanjega asistenta, ki kasneje postane Freddiejev osebni menedžer. Zaradi njegovega kasnejšega “spora” z Freddiejem, Paul verjetno velja za najbližjo stvar, ki ji lahko rečemo “bad guy” filma. Izven Maleka, je eden izmed najbolj navdušujočih nastopov (skorajda) neprepoznaven. Govorim seveda o Mikeu Myersu, v vlogi trmastega glasbenega producenta, ki (na zelo meta način) izrazi svoje mnenje, da pesem Bohemian Rhapsody nikoli ne bo veljala za uspešnico, kaj šele klasiko, ki bi jo lahko najstniki nabijali v avtoradiu, medtem ko živahno migajo z glavami.

Čeprav je bil odpuščen v kasnejši fazi produkcije, je film vseeno kreditiran režiserju Bryanu Singerju, in ne njegovemu nasledniku Dexterju Fletcherju (Eddie the Eagle). In medtem, ko sicer nikoli ne bomo zares vedeli kdo izmed njiju je imel več vpliva na končni izdelek, vam lahko vseeno mirno zagotovim, da Bohemian Rhapsody nikoli ne deluje kot produkt dveh različnih vizij. Film lahko na najbolj enostaven način opišem, kot praktično vsak “rock bend film”, ki je bil kadarkoli posnet: “Greatest Hits pristop” k glasbenim biografskim zgodbam, kjer je prisoten tudi vsak pričakovan “naracijski razpoznavni znak”, toda brez kakršnegakoli soočenja z dejanskim konfliktom, ki bi testiral like ali pa recimo pojasnil zakaj so tako posebni. Tukaj so vrhunci, padci, koncertne rekreacije in seveda obilica montaž. In čeprav prav scene, ki prikazujejo “nastanek” popularnih melodij, veljajo za najbolj smešne in živahne trenutke v filmu, gre vseeno za tipično tovrstno pripovedovanje zgodbe v biografskih filmih. Skupini kmalu po Freddiejevem prihodu gre vse po maslu, in tako velja tudi za večino filma, vsaj dokler “vedno bolj zadrogiran in pijani Freddie” ne prične razmišljati o  svoji “solo” karieri. V filmu je možno zaznati nedvomno pomanjkanje dramatičnih konfliktov in ovir. Seveda, na začetku jim morda že primanjkuje malce denarja, a kmalu zatem vsi postanejo bogati in slavni. Bohemian Rhapsodyu tako žal nikoli ne uspe konkretno prikazati preprostega razuma tega, kar je Freddieja naredilo tako edinstvenega in priljubljenega. Dane in prikazane so nam v glavnem le osnove, ki nam omogočijo, da vidimo le najbolj laskave značilnosti Freddieja, kitarista Briana Maya, bobnarja Rogerja Taylorja in basista Johna Deacona, in podatek o področju iz katerega je določeni član diplomiral, ne moremo šteti kot “razvoj likov”, temveč zgolj kot trivialnost. Tukaj so sicer tudi krajši, a omembe vredni prizori Freddiejevega imigrantskega življenja, njegovega napetega odnosa z očetom in občasnega rasizma, ki ga je bil Freddie deležen ob začetku svoje glasbene kariere. Toda če film gledamo kot celoto, se Bohemian Rhapsody žal predvsem posveti “Freddieju, umetniku” in ne “Freddieju, človeku”. Film občutno več pozornosti posveti Freddiejevi zvezi s svojo dolgoletno spremljevalko Mary (Lucy Boynton), kot pa recimo njegovim poznejšim istospolnim zvezam. Mary služi, kot Freddiejeva čustvena opora, medtem ko je njegovo “spolno življenje” prikazano le v bežnem pogledu (srečanja na počivališčih, potepanja po nočnih klubih, divje zabave), preden spozna svojo dokončno ljubezen Jimma Huttona (Aaron McCusker), ki je trajala vse do njegove tragične smrti (AIDS) leta 1991. Njuna ljubezen še zdaleč ni raziskana tako podrobno, kot tista z Mary: Jim nikoli ni popolnoma razvit in v glavnem velja za prijaznega dečkota, ki je ob pravem času prišel v Mercuryevo življenje. Film se v bistvu zaključi, ko njuna zveza šele prične “cveteti”. Za film o človeku, ki je napisal “Love of My Life” in “Somebody to Love”, je Bohemian Rhapsody (presenetljivo) bolj osredotočen na Freddiejevo “pot iskanja ljubezni” in ne na njen nadalen potek.

Bohemian Rhapsody je zabaven, a povsem plitev, in žalostno je videti, da sta se režiserja odločila za “varnejši, ter mirnejši pristop” in ne drznejšega in izzivalnejšega, ki bi ga lahko recimo pričakovali od same legendarne skupine. Film se v končni fazi najbolj zanaša na magnetizem Malekovega živahnega prikaza Freddieja Mercuryja in na samo bombastično priljubljenost skupine Queen, toda to žal ni dovolj, da bi popolnoma spregledali vse številne pripovedne pomanjkljivosti in občasno površno režijo. Čeprav je bilo več kot užitek spremljati “zakulisje” snemanja legendarne pesmi, s katero si film deli naslov, bi zagotovo več časa lahko bilo posvečenega globlji raziskavi Freddiejevih osebnih odnosov.

OCENA: 7/10

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.