Aquaman – Recenzija

Aquamanova najboljša sposobnost ni nadziranje morja ali sporazumevanje z ribami, temveč sposobnost sprejemanja svoje lastne inherentne sentimentalnosti. Njegov prvi “samostojni” film je pogosto osladen, toda prav to lastnost film (drzno in neustrašno) uporabi v svoj prid. Nov DC film Jamesa Wana (Priklicano zlo, Žaga, Insidious) nam že od samega začetka napove, da nas čaka velik, zabaven in neverjetno banalen B-film, kjer krakenom glasove posojajo legendarne filmske ikone, medtem ko naši junaki v boj jezdijo na ljubkih morskih konjičkih. Navsezadnje je to vendarle Aquaman, in če nismo pripravljeni sprejeti njegove “stripovskosti” in nasplošne čudaškosti, ne morem najti nobenega razloga zakaj za vraga smo se potem sploh odločili za ogled tega filma?

Aquaman je natanko film, za katerega je bil Reynoldsov Green Lantern preveč plašen in sramežljiv. Gre za najbolj brezsramen “DC Comics-sprejemajoči” film v celotni DC filmski franšizi, in to je več kot opazno. Film gledalce popelje skozi prečudovita kraljestva Atlantisa, kjer se znanstvena fantastika in fantazija združita, kot se reka z oceanom. Je nabito poln veličastnih krajev in lokacij, ki so prava paša za oči prav vsakega posameznika, in ne le zagretih fanatičnih oboževalcev stripovskega junaka. V bistvu lahko rečem, da gre kar pravi čudež, da Aquaman deluje kot celota, vsaj če upoštevamo koliko sestavin je bilo vrženih v to “morsko filmsko obaro”. Film lahko opišem kot “Flash Gordon pod vodo” ali pa recimo Zemeckisov Lov za zelenim diamantom z dvoživkami. Pohvaliti je treba tudi glasbo, ki ob trenutkih spominja na legendarnega Vangelisa, in ladje, ki drvijo skozi Atlantis, nas kmalu spomnijo na Blade Runnerja, ki z ladjo lebdi nad futurističnem L.A.-jem. In za to učinkovito “uravnoteženost”, vse pohvale gredo režiserju Wanu, ki poskrbi, da se ta “preobremenjena ladja” nikoli ne prevrne (čeprav še zdaleč ne gre za mirno plovbo). Zgodba je štorasta in ne jasna, tempo nestalen oz. nepredvidljiv (Jason Momoa in Amber Heard na kopnem preživita veliko preveč časa) in vse skupaj pogosto izpade smešno melodramatično, toda film kljub vsem pomanjkljivostim vseeno izpade veliko bolj zabaven, kot je večina (vključno z mano) po vsej verjetnosti pričakovala.

Čeprav Momoin glavni junak v glavnem še zmeraj velja za istega mišičastega frajerja, ki smo ga spoznali v Justice League (2017), je tukaj prisotnih tudi malce več “počlovečenih” lastnosti (predvsem njegova vez z očetom), ki poskrbijo, da smo gledalci še bolj investirani v tega (že tako ali tako priljubljenega) junaka. Njegov Arthur Curry je v bistvu velik, neumen, zaščitniški in ljubeči štor. Bili so trenutki, ko sem si želel, da bi se film popolnoma odločil za “Batman: The brave and the Bold varianto, in Aquamana prikazali kot vzvišenega bahača, ki smo ga vajeni v tej animirani seriji. Toda na splošno, Momoa z lahkoto in brez težav uravnosvesi duhovitost, resnost in telesnost njegove ikonične vloge. Amber Heard, pa mora medtem prikazati “resnejši” nastop kot Mera, članica atlantske kraljeve družine, katere glavna naloga je občasno podajanje ekspozicije, in kasneje, ljubke “love-hate” interakcije z Arthurjem (in vse to s smešno slabo lasuljo). Skozi film je prisotno tudi več kot dovolj “cringe-worthy” dialoga, katerega velikega deleža je deležen tudi Patrick Wilsonov Orm. In ja, Wilsonov negativec ga prinaša s kombinacijo pretirane resnobnosti in veličastne osladnosti, ki je ponavadi rezervirana za lokalne Shakespeare produkcije v parku. Prav zaradi te ogromne iskrenosti in predanosti gledalcev in režiserja do gradiva, sem se tudi sam odločil, da spregledam vse “neumnosti” in enostavno uživam in se zabavam!

Čeprav je res prijetno in razveseljivo videti tako zvesto izvedbo priljubljenega DC zlikovca, bi lik Black Mante (Yahya Abdul-Mateen II) zagotovo lahko bil prihranjen za nadaljevanje, in ta film posledično ne bi trpel zaradi tega. Več kot očitno je, da se zgodba v glavnem osredotoča na konflikt med Arthurjem in Ormom, in ne na zamero in osebno maščevanje tega pirata. Manta je prisoten predvsem za velik mediteranski spopad, ki traja veliko dlje kot je potrebno. Kar se tiče Wilsona, Abdul-Mateen svojo vlogo zlikovca odigra prepričljivo, toda njegova lastna (dodatna) zgodba se na koncu izkaže le za distrakcijo (brez da bi k filmu dodala kaj izdatnega). V redki vlogi “dobrega junaka” lahko ujamemo tudi (resnejšega) Willema Dafoeja, kot atlantskega svetovalca Vulka, katerega številni izrazi in čudaški nasmehi bodo več kot zagotovo v prihodnosti postali GIF-i. Odlična Nicole Kidman dobesedno igra ribo izven vode, kot Arthurjeva mati Atlanna v melodramatičnem uvodnem prologu, in nam ponudi nerodno mešanico humorja, akcije in ganljivih trenutkov, kjer si prizore deli s slehernikom Tomom Curryem (Temerua Morrison), preprostim, ljubečim in človeškim očetom Arthurja. Seveda pa nikakor ne smem pozabiti na legendarnega Dolpha Lundgrena, ki nam v svoji stranski vlogi prikaže osorno resnega kralja Nereusa (in nas ob tem še samo toliko bolj navduši za prihajajoči Creed 2).

Veselje in radost, ki ju je režiser James Wan očitno vzpostavil v svojem Aquman svetu, sta nedvomno nalezljiva. Ustvaril je film za obe dve vrsti  10-letnih otrok: tako dobesedni otroci, kot tudi tisi, ki smo 10 stari le “po srcu”. Aquaman je (ne)presenetljivo zabaven “pokovka film”, ki mu ne manjka ne zabave ne akcije. Wanov “piflarski” ep je poln smešnih elementov in čudaških elementov, ki vsaj na papirju, niti pod razno nebi smeli delovati tako dobro, kot delujejo, toda je vse skupaj tako inherentno čudaško in nenavadno, da se je sirenskemu pozivu te vrtoglave, zunajzemeljske frklje več kot težko upreti!

OCENA: 7/10

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.