Težave OLED zaslonov

Amoled zasloni so na trgu pametnih naprav že dolgo časa. Samsung že od začetka v svojo S in Note vgrajuje svoje Super AMOLED zaslone, ki ponujajo zelo dober kontrast, žive barve in so manj potratni od zaslonov LCD, saj lahko vse pike, ki prikazujejo črno barvo, preprosto ugasnejo. Sčasoma se je tehnologija razširila in danes ni (večjega) proizvajalca, ki na trgu ne bi imel naprave z OLED (organic light emitting diodes) zaslonom. Še Apple, ki se je leta držal LCD tehnologije, je v iPhonu X končno ponudil OLED zaslon, zanje pa ga, zanimivo, izdeluje prav Samsung. Že samo dejstvo, da je Apple tako dolgo čakal z uvedbo nove zaslonske tehnologije, kaže na to, da je imela ta v preteklosti kar nekaj težav. Oglejmo si jih.

Ena glavnih kritih zgodnjejših različic OLED zaslonov je bila nenatančnost prikazane slike. Barve so sicer res žive in očem privlačne, a hkrati pogosto daleč od teh, ki bi jih prikazal nevtralen zaslon. Vse skupaj je rado vleklo v toplejše tone, zlasti pri popolnoma beli sliki pa je bila prednost natančnega prikaza LCD zaslonov očitna. Ker pa povprečnega potrošnika žive barve privlačijo in se ne ozira preveč na natančnost slike, so živahne barve Samsungu in ostalim prinesle tudi marsikatero novo stranko. Oneplus, recimo, je imel pri svoji tretji generaciji pametnjakovičev precej težav z nezadovoljnimi in nekoliko bolj veščimi uporabniki, ki jih je pretirano nenatančna slika motila. Na kritike so se hitro odzvali in ponudili posodobitev, s katero so uporabniki v nastavitvah lahko izbrali tudi bolje kalibriran barvni profil. Iz podobnih napak se je konkurenca marsikaj naučila in danes je večina OLED zaslonov precej bolj natančnih. iPhone X je, recimo, zgled odlično kalibriranega OLED zaslona, ki ne pretirava s poudarjanjem živih tonov. LG je šel celo korak predaleč in v Pixel 2 XL vgradil OLED zaslon, ki je raočaral s preveč pusto prikazano sliko in zaradi tega naletel na mnoge negativne odzive.

Druga in tudi večja hiba OLED zaslonov je t.i. “burn-in”. Ker se diode, ki prikazujejo črno barvo, izklapljajo, določene diode v zaslonu gorijo dlje časa od drugih. Zato tudi degradacija diod poteka neenakomerno. Za razliko od LCD zaslonov, kjer vsi “pixli” svetijo ves čas, se lahko torej OLED zaslon “izrabi” le na določenih delih. Rezultat je v ekran vžgana slika, ki nas moti pri vsakodnevni uporabi in uničuje uporabniško izkušnjo. Kako hitro se svetlobne pike iztrošijo, je odvisno od kvalitete zaslona in je bil predvsem pereč problem v preteklosti, z razvojem tehnologije pa se je stanje zelo izboljšajo. K temu je pripomogla tudi marsikatera prilagoditev programske opreme, od uporabe sivih namesto belih statusnih ikon (bela naj bi prej iztrošila ikone) do stalnega premikanja “always on” displaya. Kljub temu lahko na večini testnih telefonov v trgovinah jasno vidimo ožganine, ki jih za sabo pusti ves čas predvejajoč se demo.

Kljub vsem hibam OLED zasloni prinašajo številne dobre lastnosti: varčevanje energije ob prikazu temnejših slik, višji kontrast, občutno tanjša zaslonska komponenta, svetle in žive barve… bodo tudi v prihodnosti defenitivno privabljale kupce. Že sam trend ves čas vkljopljenih zaslonov (Always on display) je takorekoč odvisen od te tehnologije (vsi poskusi na LCD zaslonih (LG G5, G6…) so dali precej slabše rezultate). Ko bo tehnologija presegla tudi vse trenutne omejitve, pa lahko pričakujemo še širšo uporabo. Predvsem bi bili zanimivi prenosniki z OLED zasloni, ki pa so trenutno zaradi narave operacijskih sistemov, ki v določenih delih ves čas prikazujejo statično sliko (ura, baterija, wifi ikone…) trenutno še v povojih. Bomo videli.

Komentarji
Oskar Sokolov

Oskar Sokolov

Dijak. Od malega je obseden s tehnologijo. Zanima ga vse od pametnih ur do dronov, njegovo področje pa so pametni telefoni. Kot otrok je ob nizkem "budžetu" razvil smisel za iztiskanje zadnje kapljice moči iz rabljenih telefonov, od koder tudi izvira njegovo zanimanje za prilagajanje mobilnih OS-ov.
Oskar Sokolov

Latest posts by Oskar Sokolov (see all)