Venom – Recenzija

Venom kot film, lahko najlažje opišem tako, da uporabim kar besede glavnega antiheroja: “Stvar brez rok, nog, obraza, ki se kotali po ulici kot nekakšen drek v vetru”. Toda to še zdaleč ne pomeni, da je Venom film, ki ni vreden vašega časa. Film, ter predvsem samo dejstvo, da je nekdo pri Sonyu dejansko prebral scenarij in rekel: “Ja! Posnamimo to!”,  mi je tudi dal upanje, da pa morda v prihodnosti še zmeraj lahko uspem kot scenarist.

V novem filmu Rubena Fleischerja (kjer je protagonistov izvor “preoblikovan” oz. “predelan”, z namenom da lahko prezre njegov temeljni odnos z Spider-Manom, ki ga je Sony trenutno posodil Marvelu) so na Zemljo prinešeni nenavadni sluzavi Simbioti, ki se morajo združiti z popolnoma ujemajočim človeškim “gostiteljem”, da lahko preživijo. V nasprotnem primeru jih telo zavrne, ubije gostitelja in po vsej verjetnosti tudi Simbiot. V zgodbi (če lahko temu sploh rečemo zgodba) spremljamo osramočenega poročevalca Eddieja Brocka (Tom Hardy), ki raziskuje zlovešče mahinacije korporacije The Life Foundation, početje, ki ga kmalu spravi v težave, ter ga izpostavi sluzastemu stvoru, ki se seveda izkaže za njegovo “zunajzemeljsko sorodno dušo”. Ta združitev Eddieja obdari z povečano fizično močjo in odpornostjo, a mu tudi priskrbi klepetavega “kopilota” s slabimi zobmi, nenasitnim apetitom za živ plen (občasno tudi krompirjeve krokete), ter varljivo, da ne rečem kar surrealno željo, da bi popravil Eddiejevo ljubezensko življenje. Pa čeprav vsi vemo kdo je oseba na katero se obrnemo, ko potrebujemo tovrstne “nasvete”.

Hardy je (vsaj na papirju) idealen Eddie Brock, in tako zlahka poosebi spremenljivo telesnost, ter živčno paranojo človeka, ki ima opravka s (čutečo) vesoljsko lepljivo snovjo. Čeprav mu je ponujen eden izmed najbolj neizvirnih in površnih stripovskih dialogov (ki vas bojo v trenutku spomnili na kultne superherojske mojstrovine iz začetka tisočletja: Daredevil 2003 in Catwoman 2004), tako v svoji človeški kot tudi simbiotni obliki, je Hardy vseeno odgovoren za večino (namernih) poskusov humorja v filmu, ko se Eddie spoprime s svojim zgovornim telesnim ugrabiteljem. Toda film enostavno ne stori dovolj, da bi opravičil “vez” med Brockom in Simbiotom, kar je seveda še ena izmed mnogih posledic površnosti scenarija, ter posledično dialoga. So ujemajoča se telesa gostiteljev zasnovana po genetiki? Osebnosti? Odvisna od Venomovega razpoloženja? Scenarij je popolnoma nezainteresiran za raziskovanje logistike samega prenosa Simbiota med telesi, kar (že tako površen) tretji akt naredi še bolj nerazumljiv.

Brez pomoči ciničnega nezemljanskega kompanjona, pa je preostanek igralske zasedbe žal dokaj zbegan. Riz Ahmed naredi kar lahko, kot generalni direktor podjetja Life Foundation, Carlton Drake, a celo sam Marvelov Cinematic Universe je do sedaj dokazal kako zahtevno je ustvariti prepričljivega antagonista (in dobro se zavedamo, da ima ponavadi opravka z veliko močnejšimi in bistrejšimi scenariji). Kot posledica, je Ahmed omejen na klasično “zlovešče spletkarjenje”, dokler ne napoči čas za ohlapen “Simbiotski spopad”, iz katerega je pogosto skorajda nemogoče razbrati za katero pošast naj bi navijali, med mračno osvetlitvijo in nemarnim CGI-jem. Michelle Williams, kot Brockovi bivši punci Anne, je sicer ponujeno več (kot smo do sedaj bili vajeni od tipičnih “ljubezenskih interesov” naših super junakov), vendar ker med njo in Hardyem ni nikakršne kemije, nimamo gledalci nobenega razloga, da bi navijali za Eddieja in Anne, medtem ko se nenehna nihanja razpoloženj dobesedno pretvorijo v kanibalizem. Jenny Slate in Reid Scott sicer uspeta njunim likom dodati nekaj čustvene teže, a obe vlogi sta tako nerazviti, da ne moreta veliko prispevati k sami celoti. Prvi akt je totalni dremež, vsaj dokler se ne pojavi Venom, a stvari se poživijo takoj, ko Eddie prične kazati nekaj zelo čudnih simptomov. To ponudi Hardyu priložnost, da se dokaže kot veliko premalo izkoriščen talent za fizično (da ne rečem kar slapstick) komedijo, medtem ko je njegov vokalni nastop (kot Venom) mešanica grožnje in obsesivne naklonjenosti svojemu gostitelju. V filmu je seveda možno najti tudi nekaj svetlih točk, a skoraj vse so posledica Hardyeve interakcije s samim sabo: to je seveda že drugič, ko je nastopil v “dvojni” vlogi, saj smo ga že 2015 lahko spremljali v preslabo napisanem, a ambicioznem filmu Legend. Neprijetno si je predstavljati kako neverjetno bolje bi film lahko izpadel, če bi se ustvarjalna smer ujemala z Hadryevo očitno strastjo do lika.

Ton filma Venom na nek bizaren način deluje kot nekaj iz “devetdesetih”, z njegovim konstantnim zanašanjem na najstniški humor in gnusobnimi šalami, a žal ne na način, ki bi se ujemal z intenzivnostjo Hardyevega nastopa. Hkrati pa si film deli tudi veliko podobnosti s (ne tako davnimi) superherojskimi polomijami kot so Družba pravih gospodov (2003) in Elektra (2005), kjer je pripovedovanje zgodbe skorajda neobstoječe, v vizualnih učinkih pa je dokaj hitro možno zaznati očitne kančke zelenega zaslona. In čeprav imajo nekatere izmed uvodnih bitk divji in dobro koreografiran ritem, sčasoma vse skupaj preide v tipični “CGI slugfest”. Videti je lahko, da se Fleischer ni veliko zmenil za omejitev oznake PG-13, z željo po še bolj krvavi in krvoločni akciji, vendar je jasno, da bo najstniško občinstvo veliko bolj dovzetno za nelagodna in površna nagnjenja filma, kot pa recimo bolj intelektualna “Logan množica”, ki bo kinodvorano zapustila več kot razočarana. Največje razočaranje filma je morda kar ves njegov neizkoriščen potencial: enostavno si je predstavljati igralca Hardyevega kalibra, ki bi se brez težav zdrsnil v MCU, ali pa se vsaj z vlogo dovolj zabaval, da bi ga gledalci enostavno želeli videti v spopadu z Tomom Hollandom. Če slučajno kdaj dobi priložnost, upajmo da bo do takrat veter lahko res odpihnil ves drek, vključno s to zmedeno polomijo.

Hardyev predan nastop žal ne mora premagati poraznega scenarija, in predvsem neodločne režije, ki posledično poskrbita, da je značaj filma še bolj razdvojen kot njegov glavni lik. Obstajajo občasni trenutki briljance v dinamiki med Eddiejem in Venomom, ki nam dajo skromen namig o tem, kar bi film lahko bil, vendar v končni fazi prav to film pretvori v še bolj frustrirajočo izkušnjo.

OCENA: 5/10

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.