Televizija, postmodernizem in ironija

Postmodernizem lahko definiramo kot umetnostno smer v drugi polovici dvajsetega stoletja (predvsem v petdesetih in šestdesetih), ki v glavnem odklanja pretiranost modernizma in avantgardizma. Pod glavne značilnosti štejemo uporabo posebne vrste metafikcije (postmodernistične) in radikalizacijo metafizičnega nihilizma. Gre za zelo širok izraz, ki ga uporabljamo za analiziranje našega sveta. Zavrnil je glavne ideje modernizma, kot so recimo: “obstaja le en pravi Bog”, “zgodovina je napredek” in “mir na Zemlji”. V postmodernem mišljenju ni nobene znanstvene, filozofske ali verske resnice, ki bi vsem razložila vse. Tovrsten optimizem pač ni prisoten in namesto tega se vse razume na “mikro ravni”. Znanje in resnica sta kontekstualna in zgrajena. Resničnost se zgodi samo z našimi interpretacijami tega, kar nam pojem svet pomeni individualno.

Glavne značilnosti postmodernizma so tako samoreferencialnost (na primer lik, ki se zaveda, da je v romanu ali filmu), moralni relativizem, cinizem in ironija.

Tukaj bi uporabil besede ameriškega pisatelja Davida Fosterja Wallacea, ki velja za enega najbolj vplivnih pisateljev zadnjega časa. Preden si je leta 2008 vzel lastno življenje, je opozoril na negativne učinke postmodernizma na svojo generacijo.

“Trenutni problem je, da je velik del gimik postmodernizma; ironija, cinizem, nespoštljivost, sedaj postal del tega, kar se oživlja v sami kulturi.”

-David Foster Wallace

Največja zaskrbljenost Wallacea je bila prevladujoča kulturna sila televizije, za katero je menil, da je postala preveč nasičena s tovrstnimi “postmodernističnimi” značilnostmi. Odziv televizije na neumne in preveč sentimentalne nanizanke je bila ironija. TV oddaje so začele kritizirati same sebe, ker so pač bile “neumne TV oddaje”. Težko je kritizirati nanizanko, ki to počne že kar sama. Nanizanke so posledično postale bolj samoreferenčne in samoumevne. Na kratko povedano, ničesar niso jemale resno. In Wallace se s tem ni popolnoma strinjal: Ironija nima nobenih dobrih (odrešilnih) lastnosti sama po sebi. Lahko opozori na probleme in dekonstruira stvari, vendar ne ponudi nobene rešitve. Recimo, da bi upornik tirana vrgel iz prestola, da bi lahko nato sam postal “boljši” tiran. Za primer vzemimo Seinfeldovo ironično kritiko nanizanke: vsi (zelo človeški) problemi vsakega lika so izpostavljeni, vendar so predstavljeni kot nerešljivi (medtem ko bi morda zgodnejše “posladkane” nanizanke ponudile rešitev preko družine, prijateljev ali hobijev). Seinfeld nam ne ponudi ničesar, ne gre za odrešilno enačbo, pač pa cinično.

Family Guy ironijo uporaba na nekoliko drugačen način, a ne gre za nič bolj “odrešilnega”. MacFarlanova serija ima ironične povezave z slavnimi osebami, zgodovino, vero, kulturo … vendar je njen glavni cilj doseči čim večje število le teh, namesto da bi ponudila kakšen nauk oz. lekcijo ali pa se spoprijela s katerim izmed njenih načel. Ironijo preprosto uporabi z namenom, da gledalca obvesti o njegovem (po)znanju kulturnega diskurza. Tukaj je tudi dekonstrukcija cinizma Saturday Night Livea, površna razmerja Arrested Developmenta, brezupni in nepojmljivi liki  It’s Always Sunny in Philadelphie in seveda tudi starejše nanizanke iz časa Wallacea (The Fresh Prince of Bel-Air, Malcolm in the Middle, Frekazoid, The Simpsons, The Tonight Show with Jay Leno … ). Ironija je pogosto prisotna tudi v oglaševanju. Oglasi se posmehujejo sami sebi (zaradi samega dejstva, da so oglasi).

Za Wallacea je bila predrzna samo-depreciacija in dekonstrukcija naše kulture (ideja, da je vse ponarejeno) korozivna za našo dušo. Menil je, da bomo našli rešitev v oddaljevanju splošnega televizijskega tona stran od cinične ironije, do neke “iskrenosti”. In nedvomno je možno opaziti, kako se ta “tonski premik” pojavlja v nekaterih sferah pop kulture, še posebej v zadnjem desetletju. To je deloma posledica Davida Fosterja Wallacea, vendar brez dvoma tudi splošnega kulturnega premika od cinizma na splošno. Zanimivo je, kako je ta tonski premik vplival na TV komedije. Mnoga najboljša orodja (komedij) so tipično postmoderna:

SRAMEŽLJIVE META-REFERENCE

REFERENCE POP KULTURE

META-HUMOR

CINIZEM

IRONIJA

NESPOŠTLJIVOST

Kako jim je torej (skupaj z iskrenostjo) uspelo spremeniti ameriški humor?

Vse se je začne leta 2006 s televizijskim (ameriškim) “rimejkom” kultne Gervaisove serije The Office, leta 2009 pa se tonski premik k iskrenosti nadaljuje s Community, Parks and Recreation in Modern Family. Vse so bile dokaj podobne svojim postmodernim predhodnikom, toda namesto prazne parodije Family Guya, plitvosti Arrested Developmenta ali pa cinizma Seinfelda, so imele srce. Imele so odkupljive like, ki so imeli iskreno hrepenenje po smislu in človeški vezi. The Office je poln odkupnih ljudi, ki iščejo človeško afirmacijo. Vsaka ironija je uravnotežena z najiskrenejšo sentimentalnostjo. Za primer vzemimo romantično kemijo Jima in Pam. Njuna povezava se nanaša na “hiper-zavedanje” in medsebojno ironično odcepitev od pisarne. To ni ironija, “samo zato, da je lahko ironija”. Serija dejansko le po redko uporabi uporabi ironijo, na račun katerega izmed likov. V epizodi “Heavy Competition”, (nedavno zapuščen) Andy poskuša prepričati Jima, naj prekine svojo vezo s Pam. Jimov odziv je seveda ironičen. Andy dojame Jimov ironičen odziv kot iskren, in za preostanek dneva verjame, da prevzema vse Jimove čustvene težave (čeprav je Jim popolnoma zadovoljen s svojim odnosom s Pam). Na koncu epizode Andyu eden izmed sodelavcev razkrije šalo. Toda namesto, da bi presojal ali zaničeval Andya za njegov “postmodernistični zločin” naivnosti zoper ironiji, Jim izkoristi priložnost, da iskreno spametuje Andya in njegovo ironično stališče se konča s tem, da poda mnenje, ki podpira ameriške romantične ideale.

Podobno kot The Office, tudi Community svoje “pop kulturne” reference in ironične trenutke povezuje (in uravnotežuje) z ljudmi, ki iskreno hrepenijo po človeških stikih. Serija nam to razkrije že v svojem naslovu (Skupnost), ter nam pojasni sam pomen oz. razlog zakaj se ljudje združujemo in oblikujemo te skupnosti. In kljub cinizmu, parodiranju in dekonstruiranju pogostih TV trop, nam Community pove, da ne glede na to, kako izolirano in osamljeno se počutimo, vseeno potrebujemo druge ljudi okoli nas, z namenom, da lahko sploh normalno funkcioniramo. Ne glede na to, ali je to skupina izobčencev, se lahko še zmeraj združijo in povežejo preko svojih podobnosti in tudi s samim odnosom do drugih. Serija globoko v sebi verjame v splošno človekovo dostojanstvo in skupnostno celovitost. Gre za iskreno anti-nihilistično sporočilo, ki ga ne boste dobili od zgoraj omenjenih serij.

Ostane nam še Parks and Recreation, ki vsebuje zelo malo postmodernih značilnosti. Meta-humor ni prisoten, kar pomeni, da se serija ne “norčuje sama iz sebe” in se skoraj v celoti izogne vsem ciničnim tonom. Na kratko povedano, v seriji spremljamo dobre ljudi, ki poskušajo delati dobre stvari. Leslie Knope in Ron Swanson imata povsem drugačno idejo o civilni dolžnosti. Upanje in naivnost vlade je predstavljeno v Leslie, medtem ko Ron predstavlja pesimizem in dekonstrukcijo vlade. Njun odnos je primeren za nekakšen “Seinfeldski” odpor od cinizma. Toda Ron in Leslie drug drugega spoštujeta in imata sama tudi zelo dobro prijateljstvo. Oba sta super, oba imata pomanjkljivosti, in serija se konstantno vrti okoli obeh, brez da bi si izbrala svojo stran. Enako velja za Andya in April, oba sta si zelo podobna, le da je en zelo iskren, drug pa ciničen. Vidimo lahko ideologijo vsakega lika, vendar nikoli v celoti ne podpremo oz. zavržemo njihovega stališča. To ni le serija o birokratskem konfliktu, temveč o tem, kako se obupani ljudje v mestu povezujejo. Celoten ton (da cinično razmišljanje ni najbolj pametno oz. najboljše), naredi dramatičen premik stran od postmodernizma.

Ta val “resnosti” v televizijski komediji ne kaže nobenih znakov upočasnitve. Najboljše serije (zadnjih let) ne iščejo humorja v vrzelih, ki so se razvile med ljudmi. Humor iščejo v absurdnih in nerodnih poskusih ljudi, ki poskušajo prečkati te vrzeli. Želijo nam pokazati, da imajo ljudje lahko med seboj resnične povezave in iskrenost. Ni nemogoče, je pa lahko zelo težko. Postmoderna misel, s svojo dekonstrukcijo vsega in s poudarkom na individualni interpretaciji, nas tako le vodi do narcisizma, cinizma in odcepitve. Da se temu izognemo, ne smemo apelirati na nekaj tako abstraktnega in nevarnega, kot so glavna načela in pripovedi modernizma. Da bi se počutili manj osamljeno, nam morda lahko najbolj pomaga to neideološko prizadevanje, da se razumemo drug z drugim. Prizadevanje za močno skupno integriteto, ceniti in spoštovati druge za njihovo človeško dostojanstvo in brez sramu uživati v stvareh, ki so nam všeč. In kot bi rekel David Foster Wallace: Če bi sprejeli dejstvo, da smo neizogibno sentimentalni, naivni, nagnjeni in nasploh patetični, bi nam to morda lahko pomagalo najti večji občutek smisla in optimizma v našem življenju. Te serije nam povedo, da strogo upoštevanje cinizma sploh ni tako pametno in izjemno, kot smo si zamislili. In morda bomo končno lahko izvedeli več o tem, kaj pomeni biti človek, s sprejemanjem življenja in drugačnih ljudi okoli nas.

David Foster Wallace

 

 

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.