Stalinova smrt – Recenzija

Gulag Prisoner: Long live Stalin!

Soldier: Stalin’s dead! Malenkov’s in charge!

Gulag Prisoner: Long live Malenk…

[shot in the head]

Armando Iannucci je v zadnjih letih postal kar nekakšna kultna osebnost. Najprej je nase opozoril na televiziji, najprej v Angliji, in nato kasneje še v ZDA, s svojo HBO serijo Veep. Da gre za pravega mojstra črne komedije in satire, pa nam je potrdil tudi leta 2009 s svojo mojstrovino In the Loop, nizkoproračunsko in na trenutke skorajda mokumentarsko politično satiro o odnosih med ZDA in Združenim kraljestvom, v času Busha in Blaira.

Stalinova smrt velja za bolj konvencionalen film. Čeprav iz same površine film ne deluje kot nič neobičajnega in izpade kot še ena navadna povprečna “period drama” s komičnimi elementi, vam zagotavljam, da je nov Iannuccijev film res nekaj posebnega! Film je posnet po stripovskem romanu La Mort de Staline. Dogajanje je postavljeno v 1953 in kot nam že sam naslov pove, opisuje dogodke, ki so se dogajali po smrti sovjetskega voditelja Josipa Visarijonoviča Džugašvilija, ki ga bolj poznamo kot Stalina! Vendar Stalin še zdaleč ni glavni element filma. To je brez dvoma oblast; boj in spletkarjenje zanjo, če sem bolj natančen. In vse skupaj se (dobesedno) prične par trenutkov za tem, kot se mrtvo truplo legendarnega sovjetskega voditelja zgrudi na tla.

Iannucci kot pisec in režiser v osnovi razume smešnost ter absurdnost politike in organizacijske kulture. Njegov humor v celoti izhaja iz samega pretiravanja in samozaščitne narave ljudi, in njihove poznejše “nesposobnosti” sodelovanja z drugimi, ali pa kar pogosto v mnogih primerih njihova nesposobnost v samem delu, ki ga opravljajo. In še posebej v primeru tega filma, glede na razodetja “slabega vodenja” določenih likov, je veliko njegovega dela neposredno povezanega z današnjim oz. sodobnim “kontroverznim dogajanjem”. Ni nam treba biti strokovnjak za zgodovino, da lahko razumemo zgodbo (ki se skoraj v celoti nanaša ekskluzivno na dialog). Lepota Iannuccijevih del je, da nam ni treba “razumeti” politike, da lahko sledimo zgodbi. Razumeti moramo le sebične, zahrbtne in hinavske antike likov, ki nam povedo njihove položaje v samem konfliktu. Enako kot v In the Loop, gre tudi tukaj za film s poudarkom na nastopih.

Steve Buscemi, Jeffrey Tambor, Simon Russel Beale, Michael Palin, Rupert Friend, Andrea Riseborough, Jason Isaacs … so vsi izjemno briljantni v svojih pretiranih, a še zmeraj dovolj človeško obvladanih upodobitvah resničnih sovjetskih osebnosti. Nemogoče je izbrati igralca oz. igralko, ki najbolj izstopa, saj prav vsak “za mizo prinese” nek svoj edinstveni glas, tako figurativno kot tudi dobesedno. Stvar, ki mi je izredno všeč, je tudi samo dejstvo, da nobeden izmed igralcev ne poskuša uporabiti ruskega naglasa. Čeprav bo to po vsej verjetnosti zmotilo kakšnega “period drama purista”, po mojem mnenju še bolj služi v prid absurdnemu humorju, ki nam na trenutke da občutek, kot da gledamo nekakšen daljši Monty Python skeč. V bistvu gre za skupino (namerno izbranih) izkušenih igralcev, ki nam poskušajo povedati zgodbo v poststalinistični Rusiji, na način, ki se (skorajda) posmehuje “Oscar-baity period dramam”, z bizarno zvestim in obširnim razumevanjem njihove zgodovine in prav primernim obsegom “ustvarjalne svobode”, ki jim omogoči smešiti pretirano prizadevno in koruptivno obnašanje Sovjetske zveze.

Prav vsak nastop popolnoma spodkoplje vaša pričakovanja glede predstavitve svojih likov. V njihovem obnašanju in dialogu je možno zaznati nek moderniziran učinek, ki se razlikuje od zgodovinskega obdobja, vendar nikoli ne pozabi, da je dogajanje vendarle postavljeno v Sovjetsko zvezo leta 1953. Film že lahko izpade kot nekakšna absurdna pantomima, vendar njegova svoboda pripovedovanja zgodbe nikoli ne izkrivlja krute realnosti same situacije in impozantne, ter grozeče prisotnosti teh likov. To je stalinistična Rusija, zato v ozadju seveda ne primanjkuje umorov in mučenja, toda film tega nikoli ne poudari neposredno, temveč vse skupaj predstavi kar kot nekaj vsakdanjega oz. nekaj, kar so ljudje pač morbidno sprejeli. Satirično vsa ta vsakdanja “narava nasilja” izpade srhljivo preveč običajno in banalno, kar pa je tudi bila. Pravzaprav doda zelo dovzeten občutek napetosti, saj so liki v stalnem stanju paranoje (bodisi zaradi izdaje, bodisi zaradi spletkarjenja), saj je seveda glavna tema celotnega filma notranji boj za oblast. Stalinova strahovlada nikoli ni podvržena in stalno je možno čutiti občutljivo ranljivost vsakega izmed likov (saj se zavedajo, da se lahko prav vsak znajde na “njegovem seznamu”). Čeprav je Stalin v svojih prizorih prikazan kot razigran otrok in zagret ljubitelj kavbojskih filmov, je več kot jasno, da mu nihče ne bi upal odgovoriti z besedo “ne”. Film uporabi humor, da okrepi vpliv Stalina, ter predvsem stalen strah, ki se izžareva po vsej državi.

Film zajema bombastično komično naravo, zaradi katere ne velja le za enega izmed najbolj smešnih filmov leta (če ste ljubitelj črnega humorja), temveč tudi eno izmed najboljših “period dram”, saj se ne skriva za svojimi liki ali dramsko licenco. Humor posledično postane pomembno orodje, ki nam pomaga sprejeti kompleksnost in iskreno človeško absurdnost v tej temni plati zgodovine.

OCENA: 8/10

 

 

 

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.