Solo: A Star Wars Story – Recenzija

Solo je tako nov film, kot nova “ponovitev” Fordovega ikoničnega lika, ki ga sedaj igra Alden Ehrenrecih. Čeprav film nikoli ne opraviči svojega razloga za obstoj, vam lahko pred ogledom zagotovim, da vseeno ponudi dovolj živahne vesoljske zabave in ravno primeren delež Star Wars fan servica, da ublaži (vsaj določene) dvome, ki jih boste imeli, preden vstopite v kinodvorano.

Eden najbolj nepozabnih vidikov tega priljubljenega lika iz klasične triologije, je bil način v katerem se je prepričljivo razvil iz samotarskega malopridneža in plačanca, v enega izmed glavnih junakov upora, vrednega celo same princese Leie. Nov film Rona Howarda žal ne prinaša nobenega tovrstnega zadovoljujočega arka odrešitve. Zgodba nam redko ponudi kakšno presenečenje in glavni protagonist je ob koncu filma praktično enaka oseba, kot je bil na začetku in ne oseba, ki sta jo Luke in Obi-Wan našla in potegnila iz Tatooina. Kljub temu, pa gledalci vseeno lahko dobimo odgovore vsaj na očitna vprašanja, ki smo jih zastavljali, kot so: kako je Han prišel do Millenium Falcona, kako je dobil svoje znamenito ime in seveda, kako je spoznal Chewija in Landa Calrissiana. Presenetljivo je, kako lahko samo predvajanje Star Wars glasbe v ozadju vsaki grobo sestavljeni sceni poviša kakovost in intenzivnost tako na visceralni kot tudi čustveni ravni. In Solo se očitno tega zaveda, s sentimentalnim in kratkoročnim razumevanjem same sage, njenih likov, svetov, ter predvsem zapuščine.

Zgodba potrebuje malce preveč časa, da doseže pravi tempo ter do začetka drugega akta (ko se pojavita Chewbacca in Lando) ne ponudi ničesar ravno noro razburljivega. Hanovo “dickensovsko” žalostno odraščanje pač ne nosi tolikšne teže oz. ključnega pomena, kot so si pisci morda zamislili. V trenutku, ko smo spoznali Hana v Epizodi IV, nam je bilo jasno za kakšnega malopridnega goljufa gre: s tem ko dobesedno vidimo od kod je prišel, ne izvemo čisto nič novega o Hanu kot liku, kar pa seveda postavi vprašanje: zakaj je bilo sploh potrebno v ta del filma vložiti toliko časa?

Omeniti moram tudi določene nove like, ki zame pač niso delovali, zaradi svoje nedoslednosti. Woody Harrelson je sprejemljiv, a nepresenetljiv kot Tobias Beckett, kot neke vrste “mentor” in zahrbtni tat, ki Hana “vzame pod svoje peruti”. Vloga se ne razlikuje veliko od vlog, ki jih je odigral v filmih, kot so Zombieland (2009) in franšizi Hunger Games. Paul Bettany se trudi kot monoton “one-note” antagonist Dryden Vos, medtem ko John Favreau svoj glas posodi gobezdavemu članu posadke Riu.

Končno se lahko osredotočim na pozitivne plati. Alden Ehrenreich premaga veliko skepticizma in nam ponudi prijetno inkarnacijo Han Sola, ki je tako prepoznavna, kot pa tudi nova in svojevrstna. Ehrenreich zajame ironično duhovitost in “gunslinger” domišljavost, ki zrcalita dovolj Fordovih manerizmov, da je prepoznaven, a mu obenem uspe, da ne gre le za posnemanje stare verzije, tako da liku doda kanček ljubeznivosti in ranljivosti, ki v Fordovi različici nista bili vedno prisotni oz. očitni. Kot vedno navduši tudi noro simpatična Emilia Clarke kot Hanova ” prva ljubezen” Qi’ra, čeprav se pisci nikoli ne morajo dokončno odločiti v katero smer se bo razvil njen lik. Od novih likov brez dvoma najbolj blesti (skorajda sama “ukrade ves šov”) temperamenten droid L3-37 (Phoebe Waller-Bridge), katere osebnost in duhovitost močno spominja na K2SO iz Rogue One. Njena vez z Landom je tako smešna, kot tudi drzna in bo brez dvoma izzvala mnogo debat. Donald Glover je naravnost očarljiv kot priljubljeni kockar v ogrinjalu in takoj opraviči veliko odgovornost, ki mu je bila zadana z enim izmed najbolj priljubljenih likov sage. Glover izjemno zajame dvoličnost in junačenje najboljše oblečenega prevaranta v galaksiji, hkrati pa razkrije tudi svojo presenetljivo nežno plat v ključni točki v filmu. In končno, Chewbacca (Joonas Suotamo), ki v tem filmu dobi eno svojih največjih in najboljših vlog v celotni franšizi. V filmu ni samo Hanov pomočnik ali “hišni ljubljenček”, temveč ima sam svojo zgodbo in težave s katerimi se mora soočiti.

Solo: A Star Wars Story vključuje nekaj res impresivnih akcijskih scen, katerih ključen je brez dvoma rop vlaka. Prav ta omenjena epska sekvenca spominja na klasične vesterne in WW2 filme, ki so navdihnili Georga Lucasa za samo sago. Film tudi nadaljuje z novim interesom franšize za praktične učinke, zaradi česar vse skupaj ponovno deluje kot pravi svet, v katerem živijo “prava” bitja in “delujoča” vozila in droidi.

Čeprav film nikoli ne opraviči svojega razloga za obstoj, vseeno dobimo očarljivo in zabavno dozo nostalgije. In četudi o Hanu, kot posamezniku ne boste izvedeli nič novega, boste brez dvoma vsaj nekaj odnesli od privlačnih predstav Gloverja in Suotama ali pa vsaj uživali v zabavni in epski sekvenci z vlakom.

OCENA: 7/10

 

 

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.