Phantom Thread – Recenzija

perfekcionizem perfekcionízem  -zma m () knjiž. prizadevanje za popolnost, dovršenost: pedantnost in perfekcionizem / organizacijski perfekcionizem in larpurlartizem

Phantom Thread je najnovejši film priznanega režiserja Paul Thomas Andersona, ki je najbolj poznan za Boogie Nights (1997), There Will Be Blood (2007) in The Master (2012) (sam osebno sem tudi res užival v Inherent Vice iz 2014, ki velja za enega njegovih najbolj podcenjenih filmov). V filmu se ponovno združita Anderson, ter glavna zvezda njegovega There Will Be Blood in trikratni dobitnik oskarja, Daniel Day-Lewis, ki je dejal, da je to njegov zadnji film. V filmu spremljamo Reynoldsa Woodcocka, enigmatičnega in ekscentričnega krojača, ki ustvarja obleke za bogate in slavne. Dogajanje je postavljeno v petdeseta leta in sicer v Londonu, kjer Reynolds živi s svojo sestro v velikem dvorcu. Njegovo življenje je skrajno zasnovano tako, da ustreza njegovim zahtevnim potrebam in ga ščiti pred kakršnimi koli distrakcijami. Ko spozna svojo novo “muzo” Almo, jo kmalu s svojo obsesivno in karizmatično naravo, zvabi v svoj lasten svet neizprosnega obstoja. Vprašanje je, ali bo Alma enako kot vsaka ženska v njegovem življenju do sedaj, bila le še eno neuspešno razmerje, ali pa bo Woodcock končno v tej mladi naivni natakarici opazil nekaj več?

Film je odličen primer osupljivega nadzora in kinematične nadarjenosti, ki jo Paul Thomas Anderson razkriva v svojih delih. In to na takšen način, da zgodba oz. pripoved, ki prvotno deluje dolgočasno ali pa kar odbijajoče, namesto tega izpade očarljiva, nenavadna, nepredvidljiva in absolutno opojna. V preteklem letu smo lahko videli več kot kopico izjemnih nastopov, vendar še tisti najbolj omembe vredn, na trenutke enostavno zbledijo, ko jih primerjamo z vrhunskimi nastopi Daniel Day-Lewisa in njegovih izjemnih ženskih soigralk Vicky Krieps in Lesley Manville. Filmu uspe kljub svoji togi strukturi vseeno vsebovati dovolj fluidnosti in ves čas spominja bolj na pol-improvizirano dramsko predstavo. Dramsko predstavo, ki seveda tudi vključuje osupljivo kinematografijo, montažo, zvočni dizajn. Šarmantna glasba Radioheadovega Jonnya Greenwooda pa je le še češnja na smetani! Greenwood je v preteklosti že sodeloval z Andersonom, in sicer v There Will Be Blood in Inherent Vice. Enako kot nastopi, je tudi glasba brez dvoma povezana s celotnim učinkom in seveda tudi uspehom Phantom Threada. Vsak aspekt na zaslonu se odlično prilega in Greenwoodova glasbena spremljava je ogromen dejavnik pri sami “prodaji” neustavljivega in privlačnega vzdušja filma. V vrtoglavih klavirskih melodijah je prikazan svet privilegijev in slogov, kar je neizmerno asketsko, a hkrati tudi neverjetno privlačno. Podobno velja tudi za njegove simfonije, ki so na nek način zrcalo vznemirjenja in samega naraščajočega stresa Reynoldsa. Mislim, da mi ni treba omenjati, da je njegova kinematografija absolutno osupljiva. Pomembnejši prizori vsebujejo, osupljivo novoletno zabavno, navdušujoče prizore vožnje, kjer se Reynolds vozi s pritrjeno kamero na avtomobilu, ki deluje kot da bi imela lečo “fish-eye” in izzivalno uporabo ekstremnih close-upov. Vse te in še mnogo drugih osupljivih kompozicij, nam zgodbo prikažejo na vizualen način in to z zagotovljenim nadzorom filmskega jezika!

Čeprav je dialog v filmu fantastičen, smešen in učinkovit, se mnogi ključni trenutki močno zanašajo na tišino, ter subtilne obrazne mimike igralcev, ki tako dobijo priložnost, da prikažejo tudi svoje fizične igralske sposobnosti. Film se morda res prične malce “počasno” (podobno kot še en lanski velikan, Call Me By Your Name), kar pa je bistvenega pomena, vsaj če režiser želi doseči določeno željeno vzdušje za svojo zgodbo. Film ima veliko povedati o tradicionalnih spolnih normah, moči, odvisnosti in ljubezni. In seveda kako vse te skupaj vplivajo druga na drugo. Paul Thomas Anderson nam tako ponovno dokaže, da še zmeraj velja za pravega genija filmskega ustvarjanja, medtem ko nam Day-Lewis ponudi enega izmed najboljših nastopov svoje kariere (skupaj s čudovitimi Manville in Krieps). Smešen, vznemirljiv, čudovit in naravnost ekscentričen, Phantom Thread resnično velja za eno najbolj prefinjenih prečudovitih filmskih izkušenj, ki sem jih imel v zadnjih letih.

OCENA: 10/10

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.