Nuna – Recenzija

Pa smo tukaj: 5 filmov globoko v eni izmed najbolj nepričakovanih filmskih franšiz, The Conjuring. In kakor nas večina že ve, je najnovejši dodatek v franšizo film Nuna. Ne morem zanikati dejstva, da je bila pot producenta Jamesa Wana, kjer mu je iz presenetljivega poletnega hita uspelo ustvariti kar celo novo filmsko franšizo oz. nov (dobro razvit) svet z lastnim izročilom, res prava paša za oči. In čeprav ne podpiram ideje, da mora dandanes že vsak film imeti svoj “cinematic universe”, sem bil vseeno mnenja, da The Conjuring sodi v skupino filmov, ki si zaslužijo to čast. Toda kot bi rekel stric Ben: “Z veliko močjo pride tudi velika odgovornost”, in ena izmed teh odgovornosti je zagotovo “popolna samostojnost, ter nevtralnost” vsakega izmed filmov v določeni franšizi. To seveda pomeni, da mora vsak film delovati popolnoma kot samostojen in ne le kot del oz. pripomoček, ki služi v prid le eni skupni gromozanski zgodbi, ki naj bi jo sestavljali vsi ti filmi skupaj. Čeprav je v novem filmu Corina Hardya seveda tudi tu in tam možno najti kaj zabavnega, se pogosto zdi, da se Nuna preveč naslanja na prepoznavnost samega imena (franšize) in na samo kvaliteto in izgled. Končni izdelek je posledično nesporno površen, pa četudi (vsaj po informacijah iz plakatov) naj bi veljal za “najtemnejše obdobje” v (že tako temačni) zgodovini Conjuringa.

Oboževalci grozljivk bodo več kot razočarani, ko bodo izvedeli, da Nuna žal ni “srhljiva mojstrovina, ki bo še dolgo po ogledu veljala za glavno gonilno silo njihovih nočnih mor”, s katerimkoli odsekom domišljije. Režiser Corin Hardy se preveč zanaša na znane trope, tako tiste iz grozljivk na splošno, kot tudi iz lastne franšize. Večina tako imenovanih “jump scareov” je očitno telegrafirana s preprostimi vizualnimi in dialogskimi namigi. Ali sploh še obstaja kakšna oseba oz. posameznik, ki med gledanjem grozljivke občasno sliši omembo zvoncev (ki so jih postavili v krste v primeru nenamernega pokopa živih) in nato v nadaljnjem ogledu filma ne pričakuje, da se pojavijo v zgodbi? In kolikokrat se lahko še kamera premakne na pozicijo, kjer gledalci pričakujemo Valaka z namenom, da bi bili “prelisičeni”, ter ga nato prikaže nekje drugje (kjer ga definitivno nismo pričakovali). Eden od zgodnjih pojavov demona v Nuni je skoraj neposredno identičen njegovemu “debiju” izpred dveh let (The Conjuring 2). Nova različica demona je posledično drastično manj učinkovita in strašljiva različica tega, kar je že bilo storjeno. Ko celoten film posvetiš negativcu, katerega edini drugi pojav v franšizi je moral biti uravnotežen z ostalimi antagonisti, je pravo malo razočaranje, da se je režiser že tako zgodaj zatekel k starim trikom.

Valak (ali Valak Skrunilec, Bogokleten, Markiz kač, če vam kratkost ne leži) dobi nekaj dobrih priložnosti za sijaj in njegova spremljajoča glasba vedno poskrbi za primerno razpoloženje, ko se demon pojavi. Ampak seveda, tako kot večina predzgodb se tudi ta (prequel) sooča z istim problemom: zavedamo se, da bo Valak v vsakem primeru premagan le začasno, saj vemo, da bo v prihodnosti še zmeraj povzročal preglavice našemu najljubšemu demonološkemu paru Warren. Edina pot oz. rešitev okoli tega, je da so liki (trpinčeni iz strani Valaka) osebe za katere dejansko navijamo in nam je mar! Prva dva filma (Priklicano zlo 1 in 2) delujeta tako učinkovito, ker sta glavna protagonista pač všečna lika! Njuna zveza je močna in ljubeča in vedno ko se znajdeta v nevarnosti, gledalce enostavno skrbi za njuno življenje. Medtem ko sicer nihče od junakov Nune ne velja za nesimpatičnega, kljub temu niso dovolj močni in zanimivi, da bi premagali ta neizogiben hendikep.

Čeprav film ni posebej grozljiv, se lahko ponaša s čudovito kinematografijo in srhljivo metaforiko, ki nas takoj spomni na klasično “izvirno in grozljivo estetiko 70-ih”, ki smo jo vzljubili v prvih dveh filmih.  Hardy izvrstno izkoristi filmski dogajalni čas (Romunija v petdesetih letih prejšnjega stoletja), da ustvari primerno vzdušje in razpoloženje. Zato je še veliko bolj žalostno, da noben dogodek, ki ga liki doživijo (kljub srhljivem vzdušju), ni dovolj šokanten ali svež in velja le še za eno ponovitev nečesa, kar smo že videli v preteklosti (celo znotraj same franšize). Stalnica franšize Gary Dauberman (ki je napisal scenarij za oba Annabelle filma in bo tudi režiral tretji del) igralcem žal ne ponudi veliko “zanimivega” materiala, ter jih v glavnem prisili le v konstantno odzivanje na strašljive stvari, ki se dogajajo okoli njih. Oče Burke (Demian Bichir) resnično nima nobene druge vloge, kot da pripelje sestro Irene (Taissa Fermiga) v opatijo, ter nas tu pa tam tudi “nahrani” s kakšno ekspozicijo. Farmigi je ponujeno več, tako kot sestri Irene, ki nosi glavno breme Valakove zlobe, čeprav razlog za njeno vključitev v to nalogo vedno ostane nejasen, tako za gledalce, kot tudi za njen lik. Irenina pogum in hrabrost v obraz zla, ki straši v kartskem samostanu, sta sicer navadno dovolj prepričljiva, da gledalci pozabimo, kako malo razlag in pojasnitev nam film poda na samo vprašanje, zakaj in kako je Vatikan izbral ravno to mlado žensko za pomoč očetu Burku. Toda ko Burka in Irene primerjamo z Edom in Lorraine, lahko kmalu opazimo drastično razliko, ki sem jo omenil že prej.

Nunin najboljši lik (presenetljivo) izpade “Francozek” (Jonas Bloquet). Čeprav se kmet, ki v uvodnem delu filma odkrije truplo mrtve nune, na začetku opoteka s kruljavim enostranskim spogledovanjem z Irene, se “komično olajšanje” filma na koncu odkupi s precej potrebnimi prispevki “neresnosti” ter ob koncu postane kar najbolj prikupen del celotnega filma. Blaquetov sleparski šarm in trezne reakcije res pripomorejo filmu v prid, še posebej ob trenutkih ko ta sam sebe prične jemati malce preresno. Po naključju prav ta obsežna količina prisotnosti Francozka poskrbi, da Nuna izpade kot najbolj smešen film celotne franšize. Grozljivke potrebujejo nekaj “lažjih” trenutkov, da se razbremenijo napetosti. Ne gre za primer, kjer bi bilo preveč šal in premalo preplahov, temveč preplahi (in ostali “grozljivi” elementi) pač ne delujejo tako dosledno kot same šale. To je več kot zaskrbljujoče za film, ki se je oglaševal kot “najtemnejše poglavje” celotne franšize, toda v kontekstu dejanske zgodbe, Francozek pogosto (ironično) reši Nuno samo sebe, še posebej, ko film doseže svoj vrhunec. Njegovo konstantno pomanjkanje napetosti tudi drugim likom omogoči, da se malce razbremenijo, in to je (očitno) dovolj, da skozi film navijamo za njih in ne za srhljivo sestrično Marilyna Mansona. Za vse tiste, ki jih zanima, kako je film povezan s širšim svetom Conjuringa pa Nuna poskrbi tudi s številnimi omembami in “pomežiki”, ki se navezujejo na dogodke iz prav vsakega predhodnega filma te franšize. Omembe so (na srečo) dovolj kratkotrajne, da ne izpadejo moteče za tiste, ki bi si film radi ogledali izključno kot samostojni film. Gre za eno redkih pozitivnih plati, ki jih lahko najdemo v filmu.

Kot kos sestavljanke, ki jo sestavlja obsežna Conjuring franšiza, je Nuna zabavna (pa četudi neučinkovita) zgodovinska lekcija, ki bo oboževalcem zagotovila veliko “pik, ki jih bodo lahko povezali”. Nuna (po svoji lastni zaslugi) naleti na težave že pri ključnih “zahtevah” za tovrstni film: vzbujanje strahu in zanimivi liki. Film se raje naslanja na svoje privlačne (moram priznati, da na trenutke tudi grozljive) vizualne podobe, srhljivo vzdušje in presenetljivo, humor. Srčni oboževalci franšize, bodo morda (vsaj delno) zadovoljni vsaj zaradi številnih režiserjevih “pomežikov” in opomb na prejšnje filme, toda za vse, ki ste pričakovali najstrašnejši film celotne franšize ali pa vsaj solidno grozljivko … lahko še kar naprej molite!

OCENA: 5/10

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.