Najboljši filmi v prvi polovici 2018

NIKOLI ZARES TUKAJ

Nikoli zares tukaj je vznemerljiv, napet, presunljiv, neusmiljen in nepopisno močan film Lynne Ramsay, ki v svojem novem filmu redno uporablja klavstrofobične long lens close-upe, ki nam le redkokdaj pustijo dihati. Že od samega začetka smo posledično “vrženi” v mračen in zadušen svet našega protagonista Joa, duševno obolelega in blaznega vojnega veterana, ki deluje kot najeti morilec. Ko prejme nalogo, da mladoletno dekle reši iz spolnega suženjstva, se kmalu nehote zaplete v prepleteno mrežo korupcije. Joe je ves čas obkrožen, vendar popolnoma neviden in popolnoma oddaljen po značaju, vendar seveda po lastni izbiri. Podobno kot Scorsesejev kultni Taxi Driver (1976) in njegov ikoničen centralni nastop Roberta De Nira. Ramsayu in Phoenixu je ponovno uspelo prikazati nevarnost in toksično korupcijo v središču sodobnega ameriškega mesta. Vse podobnosti so večinoma površinske ravni, pri čemer je razmerje med Joeom in Nino primerljivo z zaščitniško povezavo med Travisom in Iris. Čeprav se bo morda zgodba komu zdela preveč preprosta, je glavna gonilna sila filma kar Joe, kot posameznik. Gre za neverjetno kinematografsko doživetje s svojevrstno vizualno in zvočno robustnostjo, ki ga dandanes dobimo žal le poredko.

 

TIHO MESTO

Ves skepticizem pred ogledom nove PG-13 grozljivke pod režijo Jima iz pisarne je bil popolnoma razumljiv. Dejstvo, da je film produciral naš dober prijatelj Michael Bay pa tudi ni kaj veliko pomagalo. Tudi prejšnja (režiserska) dela Krasinskega (The Hollars iz 2016 in Brief Interviews with Hideous Men iz 2009) pa niso bila čisto nič posebnega. A kljub vsemu temu moram ponosno priznati, da Tiho mesto velja za pravo mojstrovino, pa ne le iz žanrskega stališča. V filmu spremljamo družino Abbot, ki je preživela katastrofo po kateri je sedaj prisiljena sobivati v popolni tišini. Razlog za to so skrivnostna bitja, ki jih lahko najdejo le če jih slišijo. O njih vemo le to, da so prisotna prav povsod, kar pomeni, da je družina ves čas konstantno obkrožena, in da se lahko te zveri prikažejo kjerkoli in tudi kadarkoli. Njihov vsakdan je tako do popolnosti prilagojen temu, da vse počnejo brez kakršnegakoli šuma. Politična alegorična komponenta zgodbe ni posebej prepričljiva – šlo naj bi za komentar na histerijo Trumpovega obdobja – vendar je kot film o starševskih zaskrbljenostih rezultat brez dvoma stabilen in učinkovit! Gre za kratek, napet in pogosto precej zastrašujoč film, ki v svojih gledalcih ustvari fascinantno razmerje z zvokom: zunanja vibrirajoča tišina, kjer veter in trava šepetata; pusta prazna tišina, ki jo doživlja gluha hči (Millicent Simmonds); grozljiva, a ganljiva glasba Marca Beltramija; oglušujoč hrup slapu; nenaden tih “pssst!”, ki se zatrese v zraku, ko se kazalec prenese na ustnice.

STALINOVA SMRT

Armando Iannucci kot pisec in režiser v osnovi razume smešnost ter absurdnost politike in organizacijske kulture. Njegov humor v celoti izhaja iz samega pretiravanja in samozaščitne narave ljudi, in njihove poznejše “nesposobnosti” sodelovanja z drugimi, ali pa v mnogih primerih njihova nesposobnost v samem delu, ki ga opravljajo. In še posebej v primeru tega filma, glede na razodetja “slabega vodenja” določenih likov, je veliko njegovega dela neposredno povezanega z današnjim oz. sodobnim “kontroverznim dogajanjem”. Ni nam treba biti strokovnjak za zgodovino, da lahko razumemo zgodbo (ki se skoraj v celoti nanaša ekskluzivno na dialog). Lepota Iannuccijevih del je, da nam ni treba “razumeti” politike, da lahko sledimo zgodbi. Razumeti moramo le sebične, zahrbtne in hinavske antike likov, ki nam povedo njihove položaje v samem konfliktu. Film že lahko izpade kot nekakšna absurdna pantomima, vendar njegova svoboda pripovedovanja zgodbe nikoli ne izkrivlja krute realnosti same situacije in impozantne ter grozeče prisotnosti teh likov. To je stalinistična Rusija, zato v ozadju seveda ne primanjkuje umorov in mučenja. Vendar film tega nikoli ne poudari neposredno, temveč vse skupaj predstavi kar kot nekaj vsakdanjega oz. nekaj, kar so ljudje pač morbidno sprejeli. Satirično vsa ta vsakdanja “narava nasilja” izpade srhljivo preveč običajno in banalno, kar pa je tudi bila. Stalinova smrt zajema bombastično komično naravo, zaradi katere ne velja le za enega izmed najbolj smešnih filmov leta (če ste ljubitelj črnega humorja), temveč tudi eno izmed najboljših “period dram”, saj se ne skriva za svojimi liki ali dramsko licenco. Humor posledično postane pomembno orodje, ki nam pomaga sprejeti kompleksnost in iskreno človeško absurdnost v tej temni plati zgodovine.

 

MAŠČEVALCI: BREZMEJNA VOJNA

Po desetih letih MARVEL filmov je končno napočil čas. Čas za velik in epski spopad! Spopad na katerega niso pripravljeni niti naši ljubi Maščevalci. Marvelu je v večini filmov res dobro uspelo razumeti vse svoje like, a še pomembneje, razumeti kaj ti liki sploh so in zakaj jih toliko ljudi obožuje. Posledično smo bili deležni kopice zabavnih in nepretencioznih filmov. In Infinity War je še eden izmed teh filmov! Gre za zelo zabaven, energičen in razburljiv film … če ga seveda sprejmete kot to, kar je: nor akcijski film s kupom super junakov in veliko norih dogodkov. Dogodkov, v katere se ne smem preveč poglobiti, brez da bi komu karkoli pokvaril. Kot v večini njihovih filmov je tudi tukaj humor na mestu. Res je zabavno videti interakcije določenih likov in vidno je, da sta brata Russo in drugi pisci izbrali dinamike likov, ki bi med seboj delovale najboljše. S tem, ko so pisci vse te like ločili po določenih skupinah, jim je uspelo posneti veliko bolj zabaven in komičen film, kot smo ga pričakovali, saj se je film pred izidom oglaševal kot veliko bolj resen in temačen, kar pa tudi je. Gre za film o obupu, ki je presenetljivo zadržan, pa četudi njegovi liki nikoli ne dobijo priložnosti zadihati, enako velja tudi za nas kot gledalce.

FIRST REFORMED

Paul Schrader se v svojem novem filmu spopade s sodobno resničnostjo, vendar ne gre za konvencionalno razumevanje pojma realizma. Film (kjer spremljamo Hawkovega težavnega duhovnika Tollerja, ki svetuje mlademu okoljskemu aktivistu) preučuje ideje, k katerim se je Schrader že večkrat vrnil, vendar je posnet in urejen v bolj nadzorovanem, omejenem, stilističnem obsegu, kot njegovi prejšnji filmi. Dialog nam je prinešen s formalnimi in na trenutke kar trdnimi kadencami, medtem ko so slike ostre, preproste in graciozne. Namen te skromnosti ni zajem ritmov navadnega obstoja, temveč predstaviti širšo in bolj razločno sliko, ki bi nam lahko predstavila pomen samega pojma. Film nas pozove, da se ponovno zamislimo o tem, kar mislimo, da vemo o politiki, veri in drugih zadevah (o katerih se radi prepiramo) in od nas ne zahteva nič drugega kot le našo mirno pozornost. To je nekaj radikalnega, enako velja za režiserjevo trdovratno vero v filme.

UNIČENJE

Halucinogeni kafkovski znanstveno-fantastični roman Jeffa VanderMeerja se izkazuje kot plodna zemlja za režiserja Alexa Garlanda v tej nenavadni in nadrealistični adaptaciji. Garland se ne drži zgodbe knjige, vendar vseeno ohrani temeljni koncept: skupina žensk (vključno s Portmanino žalujočo profesorico biologije) se podajo v karantensko ozemlje na Floridi, znano le kot “območje X”, da bi raziskale vrste nepojasnjenih pojavov in izginotij. Potovanje hitro postane nevarno in kmalu postane jasno, da bo preživetje dokaj težavno. Podobno kot Carpenterjev Stvor (1982) film vznemirja in šokira v enaki meri. Namesto, da bi gledalcem zagotovil “rešitve” in odgovore na uganke, katere smo gledalci do sedaj že vajeni “iskati”, nam Garland ponudi le psihodelične podobe: groteskni živalski hibridi, ki zalezujejo svoj plen, ljudje, ki se spreminjajo v cvetje in sijoče dvojnike, ki uprizarjajo interpretativne plesne veščine. Enako kot 2001: Vesoljska odiseja (1968) si upa sanjati v jeziku, ki ga ne moremo ravno razumeti.

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.