Murder on the Orient Express – Recenzija

Murder on the Orient Express je najnovejši film Kennetha Branagha, ki tudi v filmu nastopi v glavni vlogi, kot legendarni Hercule Poirot, svetovno znani detektiv, ki je zaslovel zahvaljujoč briljantnim romanom angleške pisateljice Agathe Christie. Film je seveda posnet po enem njenih najbolj znanih romanov istega imena. Brez dvoma ne gre za prvo filmsko adaptacijo njene zgodbe. Leta 1974 smo že dobili izjemno verzijo s zvenečimi imeni kot so Albert Finney, Ingrid Bergman, Sean Connery in celo sam “psiho” Anthony Perkins. Je bil film dober? Ja. Bil je več kot dober. Je torej bil res potreben “remake” ? Ne. Čeprav niti pod razno ne podpiram lenih in hitrih “cash grab” remakov , ki smo jih deležni zadnja leta v Hollywoodu, sem vseeno mnenja, da si film, ki je imel zanimiv princip in vizijo, vendar žal ni izpadel ravno po želji, vseeno zasluži še eno priložnost. Seveda govorim o priložnosti “remaka”. Vendar filmu iz leta 1974 res ni manjkalo veliko. Še posebej pa ne remake.

Zgodba spremlja kopico ljudi na vlaku, med katerimi je seveda tudi naš priljubljeni Hercule Poirot, ki se veseli, da bo končno lahko nekaj prostega časa privoščil tudi sebi. Lahko bi rekli, da hrepeni po “zasluženem dopustu”. Vendar, ker nesreča seveda nikoli ne počiva, kmalu pride zastoja vlaka, zaradi hudega plaza. Če že to ni dovolj, pa še kot dodatek kmalu čez noč pride do umora v eni izmed kabin na vlaku. Gospod Poirot je tako prisiljen prekiniti svoj “dopust” in ugotoviti, kdo na vlaku je odgovoren za smrt enega izmed potnikov.

Sam sem velik ljubitelj tako imenovanih “Whodunit” filmov. Takšnih filmov dandanes res ne dobimo več pogosto. Vsaj ne v takšnem klasičnem stilu. Velja, saj že dobimo dovolj “neo-noir” zgodb, in dokaj dobrih, vendar kljub temu ima “whodunit” žanr nek svoj čar. Čar skrivnosti in napetosti. V zadnjih letih smo lahko takšne stvari videli predvsem le na televizijskih šovih in serijah. V filmih žal manj.

Gre za očarljiv in “staromoden” film, ki ga bodo ljubitelji kriminalk in “murder mysterijov” res lahko spoštovali in v njem uživali.  Film je poleg tega tudi prava paša za oči. Čudoviti posnetki mogočnih mest in že samega vlaka in železnice so enostavno čudoviti. Enako velja za sam izgled in občutek filma, saj res dobimo občutek, da smo v letu 1935. Ni mi treba omeniti, da tudi kostumi izgledajo krasno. Pripomb nimam niti z nobenim iz igralske zasedbe. Vsak opravi izjemno delo, vsaj s tem kar jim je dano. Vendar, glavna zvezda filma je brez dvoma Branagh. Ne vem če bi si upal trditi, da gre ravno za najboljšo filmsko interpretacijo Poirota, saj je bil Albert Finney leta 1974 izjemen, vendar se Branaghova verzija vseeno nahaja tam nekje na vrhu. Poirot v filmu je izjemno zabaven, šarmanten in brezskrben, ko pa začne opravljati svoje detektivsko delo, pa začne kar žareti, in deležni smo enostavno briljantnemu dialogu, ki je prava angelska glasba za naša ušesa. Res impresivno, kar mu je uspelo doseči s tem likom.


Spet bom opomnil, da takšnih filmov dandanes ne dobimo veliko. Filmov, ki si vzamejo veliko časa, da povedo svojo zgodbo, ki se dogaja na zelo majhni in omejeni lokaciji. Seveda z veliko liki.
S tem pa tudi pridemo do enega izmed slabosti. Ker smo enostavno deležni tolikim likom, ki jih Poirot zaslišuje, mu vsak od njih noče ravno razkriti vsega.  Nočejo mu razkriti specifičnih podatkov.
Posledično tako veliko likov izpade kot nepomemben stranski lik. “Lik za v ozadju”. Pa niso. Vsak izmed njih ima res pomembno in ključno vlogo v zgodbi. Vsaj v romanu. Vendar, njihov molk je pač potreben za samo skrivnost zgodbe. Tako je žal le Poirot deležen vsega, medtem ko je večino (drugače izjemne) igralske zasedbe enostavno premalo izkoriščene.
Josh Gad je presenetljivo odličen kot Hector MacQueen. Čudovita in šarmantna je bila seveda tudi že tako ali tako simpatična Daisy Ridley, ki ji ni bilo dano veliko “materiala”.  Michelle Pfeiffer tudi naravnost blesti. Penelope Cruz, Leslie Odom Jr. Johnny Depp, Willem Dafoe… Vsi so bili neverjetni! Le žal premalo uporabljeni. Delujejo bolj kot nekakšne nepomembne šahovske figure, ki jih Poirot sreča na svoji “šahovnici iskanja morilca”, kot pa dejanski liki.  Težava se pojavi tudi v tonu. Film vsebuje tako zabavne kot tudi temnejše elemente, ki so seveda v takih tipih filmov potrebni. Vendar film nikoli ne mora biti ravno dosleden s svojim tonom. Gre pač za dramo s zabavnejšimi elementi. Vendar film ni ravno prepričan, kdaj naj bo eno, kdaj pa drugo.
Film pa kljub temu rešijo izjemne predstave, režija in sam “production design”. In pa seveda sam staromoden izgled, ki v nas spet obudi tisto skromno in neumno željo, ki jo imamo že celo življenje v sebi in vsako toliko časa na njo pomislimo. Ja govorim o želji, da bi postali detektiv. Takšni filmi ti pač za to dajo veselje. No, po vsej verjetnosti samo jaz tako sanjarim, vendar noben ne mora zanikati, da vse skupaj zgleda zabavno! Bi lahko bil film boljši? Ja, lahko bi bil še nekaj malo več. Pa pač ni. Če ste videli že prejšnje adaptacije, potem film seveda ni absolutno “nujen ogled”. Razen če ste pred tem imeli smolo, in si namesto verzije iz leta 1974 po pomoti ogledali katastrofalno “Alfred Molina TV verzijo” iz leta 2001. Potem je ogled brez dvoma nujen.  Pa tudi če ste že videli prvega ali pa prebrali roman, se lahko lepo naslonite in brez skrbi uživate v zabavnem in čudovitem filmu, čeprav seveda ne boste doživeli nekih hujših presenečenj.
OCENA: 7/10
Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.