Megalodon – Recenzija

V daljni prihodnosti (recimo čez kakšnih 100-200 let), bodo filmski zgodovinarji verjetno pogledali nazaj v preteklost in dejali: “Vau, ljudje so pa res oboževali morske pse!” in “Vau, ljudje so tudi neverjetno oboževali Jasona Stathama!” In na srečo bodo imeli ti zgodovinarji filme kot so Jon Turteltaubov Megalodon, ki bodo pojasnili našo neizmerno ljubezen do obeh. The Meg oz. Megalodon je bil prav vse, kar sem si lahko želel, in je tako brez dvoma opravičil svoj naziv za moj “najbolj težko pričakovan neumen in nesmiselno zabaven shark film tega poletja”!

Vsi se zavedamo, da ni prav nobena skrivnost, da smo v zadnjih letih prejeli pravo malo goro tovrstnih “shark” filmov. Takoj po letu 1975 je Hollywood želel ponoviti uspeh Spielbergove kultne klasike Žrelo (Jaws), ki velja za pionirja “poletnega bolckbusterja”. Toda po določenem času so se režiserji kmalu zavedali, da večina ljudi teh filmov ne obožuje zaradi neverjetnih in kompleksnih zgodb in likov, temveč v glavnem zaradi neumne nesmiselne akcije in seveda glavne zvezde: morskega psa. Posledično smo dobili nekaj res bizarnih in enostavno absurdnih filmov, z dovolj čudaškim scenarijem, da ga ne bi sprejel niti Nicolas Cage. Govorim seveda o “legendarnih filmskih klasikah” kot so recimo 2-Headed Shark Attack, 3-Headed Shark Attack, Avalanche Sharks, Dinoshark, Ghostshark, Jurrasic Shark, Mega Shark vs Giant Octopus, Piranha Sharks, Raiders of the Lost Shark (res si iskreno želim, da bi vam lahko rekel, da si izmišljujem ta imena…), Sand Sharks, Sharktopus, Snow Shark: Ancient Snow Beast, Swamp Shark, Zombie Shark, Shark Exorcist (sinopsis: demonska nuna prikliče hudiča, ki obsede velikega morskega psa), Roboshark, Sharkansas Women’s Prison Massacre in seveda ena izmed najbolj epskih in vrhunskih filmskih franšiz, ki brez dvoma zasenči velikane kot so Star Wars in Marvel: Franšiza Sharknado. Ja, zavedam se, da bi bilo dovolj če bi naštel le par primerov. Pa nisem! In mi ni niti podrazno žal! Ravno nasprotno. In čeprav moram tudi priznati, da se je Hollywood v zadnjih dveh letih ponovno lotil bolj “resnejšega” pristopa z 47 Meters Down (2017) in The Shallows (2016), vam lahko zagotovim, da Megalodon definitivno ni to! Pa čeprav včasih vse skupaj vzame malce preresno.

V filmu spremljamo Stathama kot Jonasa Taylorja, strokovnjaka za reševanje iz globokih vod, ki je vpoklican iz pokoja, da reši svojo (bivšo) ženo iz “posebne” podvodne katastrofe. Ujeta je na dnu Marijanskega jarka, za katerega se izkaže, da je še globlji, kot se je kdorkoli do sedaj zavedal. In kot dodatek je tukaj tudi velikanski prazgodovinski morski pes, imenovan Megalodon. Kar se tiče same zgodbe filma, ni veliko za razpravljati. Jason Statham pride na epsko reševanje, toda Megalodonu uspe uiti v preostali del oceana, kjer začne grizljati vse, kar mu prečka pot. Ljudje nato seveda poskušajo ustaviti Megalodona. In to je to! Dodajte še samo kaos, ki ga povzroči morski pes in seveda Stathamov “tough guy” odnos.

Za film o Jasonu Stathamu, ki se bori z velikanskim prazgodovinskim morskim psom, Meg sam sebe na trenutke jemlje presenetljivo resno. Filmski ustvarjalci porabijo zelo veliko energije (in še več strani papirja) za dialog, ki naj bi nam razložil vse znanstvene podrobnosti, kot da se bomo po 20 straneh iz učbenika (o toplotnih ventilatorjih) predali in filmarjem (in samemu sebi) priznali, da bi film dejansko lahko bil “verjeten” oz. da bi se nekaj takšnega dejansko lahko zgodilo. In ko liki v filmu umrejo, si preživeli za njih vzamejo čas, se ustavijo in žalujejo, kar je dokaj presenetljivo “humani” pristop, glede na dejstvo, da je bil celoten film narejen z namenom, da bodo ti liki brutalno razkosani na več delov. John Turteltaub film režira z občutkom za obseg, kar pomeni, da velike akcijske sekvence izpadejo ogromne, medtem ko so manjši (mirnejši) trenutki napolnjeni s podrobnostmi. Gledalci, ki so bili do sedaj navajeni klasičnih SyFy Channel filmov o morskih psih, ki se  borijo proti robotskim morskim psom (ja, kot sem prej omenil, človek si ne more kar izmišljevati takšnih stvari … ), bodo še posebej zadovoljni, ko bodo opazili, da v tem filmu notranjost podmornice dejansko izgleda kot prava podmornica. In ko se Jason Statham znajde v vodi sredi oceana (manj kot sto metrov stran od razburjenega Megalodona), kjer mora priplavati do skromne majhne ladje (ki je že tako ali tako po vsej verjetnosti premajhna), je vse skupaj posneto z res pravo intenzivnostjo. Statham se sicer ne spopade s toliko morskimi psi kot bi si morda želeli, vendar se lahko z gradivom, ki mu je na voljo, počuti prav doma. Milijarder Morris (Dwight iz Pisarne), ki financira celotno ekspedicijo, ga na začetku filma tudi perfektno opiše: “Izgleda junaško in hodi zelo hitro, vendar ima nekakšen negativen odnos.” Stathamova splošna “strahotnost” filmu pripomore, da se “izmaže” z določenimi resnično neumnimi in smešnimi dogodki, saj se zdi, kot da jih je polovico pričakoval kar sam. Stranska igralska zasedba pa medtem pomaga prikazati njegovo zapostavljeno toplo in nežno plat. Page Kennedy (ki sem ga osebno v preteklosti zasledil le na aplikaciji Vine) konstantno pripoveduje šale, Sophia Cai poskrbi, da prejmemo tudi prikupnost, ter simpatičnost nedolžne osemletne deklice, medtem ko Ruby Rose doda brezobzirno karizmo k njeni (dokaj) skromni vlogi. Lahko bi rekli, da konstantno izgleda, kot da bo kar naenkrat skočila iz ozadja, ter prebutala Jasona Stathama, dokler ji ta ne odstopi glavne vloge. Omeniti pa je treba tudi fantastično Li Bingbing kot Suyin, simpatično strokovnjakinjo za globokomorsko raziskovanje, ki razvije igriv odnos s Stathamom. Poleg njenega junaštva in smisla za humor, je tudi dobra mati, zato romantična kemija z njim posledično izpade dokaj naravna. Čeprav se mi v tovrstnih filmih tako imenovani “romantični odnosi” v večini primerov zdijo popolnoma odveč, moram priznati, da sta skupaj na platnu naravnost očarljiva, in njun odnos filmu prinese (presenetljivo) veliko človeštva.

Največji problem z Megalodonom pa sta (ironično) prav njegov obseg in dolžina. Film je dolg skoraj dve uri, toda velik del tega časa sploh ni namenjen glavni zvedi filma (Megalodonu), temveč drugim dolgočasnim in nepotrebnim dogodkom. V prvem aktu film v nas skuša vzpostaviti nekakšno skrivnostnost, ki pa so jo že popolnoma pokvarili v fazi marketinga in v bistvu kar s samim naslovom. “Le kakšna orjaška pošast bi lahko napadla podmornico na dnu Marianskega jarka?” Za odgovor boste primorani počakati vsaj pol ure (in če ste slučajno ugibali velikanski morski konjiček, potem ste se žal zmotili). Prav tako je povsem možno, da bo občinstvo, ki pričakuje visokoproračunski Sharknado, na koncu filma rahlo razočarano. Megalodon se nikoli popolnoma ne zateče v blaznost in norost. Akcijske sekvence so vznemirljive, vendar Megalodona žal nikoli ne boste videli, kako leti po zraku in medtem odgrizne glavo iz Kipa svobode, ali pa se recimo združi z čutnim vulkanom, da bi uničil svet (ponovno ponavljam, človek si takšnih stvari enostavno ne more kar tako izmišljevati … ). Meg je pač samo film o krvoločnem morskem psu, ki počne stvari, ki jih počnejo krvoločni morski psi, le da je veliko večji. Mogoče bi bilo celo bolje, če bi bil film popolnoma odštekan, vendar v tem primeru pač ni tako. Stvar, ki me je zmotila, je bila tudi oznaka PG-13. Čeprav se mi iz finančnega planiranja ta odločitev zdi popolnoma smiselna (ko sem si sam ogledal film, je bila skoraj tretjina gledalcev v kinodvorani otrok), vendar menim, da bi film lahko izpadel še veliko bolj zabaven in gledljiv, če temu ne bi bilo tako. Film naj bi na začetku režiral Eli Roth. Mislim, da sem že z samo omembo njegovega imena povedal dovolj, da si lahko predstavljamo kako popolnoma drugače (in še bolj blazno) bi lahko vse skupaj izpadlo. Vendar to je film s skromnimi cilji, ki vas preprosto le vabi, da se udobno naslonite in uživate v boju med Jasonom Stathamom in orjaškim Megalodonom. In ta boj je definitivno vreden cene vstopnice.

Megalodon je velik, zabaven in čudaški film o orjaškemu morskemu psu, ki sam sebe pač jemlje malce preresno. Jason Statham je kot nalašč za vlogo in material, ki sta mu ponujena, napadi morskih psov so zabavno obširni in ostala igralska zasedba prinese človečnost in osebnost v drugače dokaj preprost scenarij. Morda bi lahko bil še večji in neumnejši (v najboljšem možnem smislu), lahko bi bili deležni še večjega števila Megalodonovih napadov in seveda bi film lahko izpadel še boljše, če ne bi bilo nepotrebne PG-13 oznake, vendar moram na koncu vseeno priznati, da sem v filmu res užival in enako bo veljalo tudi za vas, če se boste pred ogledom zavedali kaj pričakovati. In to je gromozanska epska bitka med našim ljubim gospodom Stathamom in velikanskim prazgodovinskim morskim psom, ki je živel v obdobju kenozoika (pred 16 milijoni let), izumrl pa naj bi pred približno 2 milijonoma let nazaj.

OCENA: 6/10

 

 

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.