Leatherface-Recenzija

Kaj naredi naše najljubše filmske antagoniste res tako grozljive? Njihov izgled? Njihove strašljive maske? Njihovi motivi za njihova dejanja? Kaj je tista glavna lastnost teh psihopatov, ki v nas res vzbudi strah?

Leta 1974 je izšel legendarni kultni Texas Chainsaw Massacre. Film, ki še danes velja za eno izmed mojih najljubših grozljivk. Zakaj? Film je enostavno ogaben, moteč in čudaški, kar je tudi imelo velik vpliv na sam “horror” žanr. Režiser Tobe Hoper je svojo vizijo prikazal na neverjetno realističen način. Od prve do zadnje scene, vse skupaj deluje veliko preveč realistično. K temu pripomorejo tudi preprosti kadri, ki večkrat spominjajo na kakšen dokumentarec. Gledalec se med gledanjem zaveda, da ne gre za fikcijo, saj je prikazano na kruto realističen način. Zavedamo se tudi, da se stvari, ki jih pravkar gledamo lahko brez dvoma lahko zgodijo v realnem življenju. Še hujše, zakaj ne kar v našem kraju. Čeprav je opisan kot eden izmed najbolj krvavih in gore-fest filmov vseh časov, v filmu skoraj nikoli ne vidimo krvi. To samo dejstvo nam pove, kako neverjetna je morala biti sama izvedba.

Toda zdaj žal ni leto 1974. Zdaj žal živimo v letu 2017, čas nepotrebnih remakov, rebootov in sequelov. Nas je res zanimalo, kaj so bili dogodki, ki so “Leatherfaca” aka Jedidaha Sawyerja spremenile v čudaškega kmetavzarskega psihopata, smo ga vzljubili v zadnjih 40-tih letih? Ne. Nismo. Stvar, ki je v prvem filmu najbolj delovala, je bilo dejstvo, da motivi kanibalske družine Sawyer nikoli niso bili pojasnjeni. Dobro, lahko rečemo da so potrebovali hrano, da so zadovoljili svoja “kanibalistična” poželjenja, toda njihovo čudno vedenje, mučenje uboge skupine otrok in predvsem njihov stil življenja nikoli ni bil pojasnjen. Posledično smo bili gledalci prisiljeni, da sami ugotovimo oziroma si vsaj zamislimo zakaj bi nekdo počel nekaj tako grozovitega.

 

Ker imam spoštovanje do naših bralcev, sploh nebom omenjal naslednjih treh filmov, ki so izšli po prvem. No dobro, razen če spijete kakšen kozarček preveč in si želite zabaven večer na kavču s prijatelji. Potem lahko brez dvoma najdete užitek v teh filmih, še posebej v bizarnem Texas Chainsaw Massacre: The Next Generation iz leta 1994, kjer je naš priljubljen Leatherface transvestit. Če že to ni dovolj, pa se kot dodatek v filmu pojavi Matthew McConaughey z robotsko nogo, katerega glavni cilj je širjenje vpliva iluminatija po celi državi. Ja, ko bi si le izmišljeval te stvari. Pa si jih žal ne.

In da ne bom čisto ignoriral remaka iz 2003 in prequela iz 2006. Ja tista dva, kjer so vsi liki mokri in prepoteni, kjer je vse umazano in ogabno. Lahko samo povem, da sem morda eden izmed redkih, ki je mnenja, da sta oba filma dokaj vredu. Daleč od tega, da bi bila dobra, vendar se ne strinjam s vsemi kritikami, katerih sta deležna. 3D film iz leta 2013 pa seveda ni niti omembe vreden.

 

Evo pa smo tukaj. Leatherface 2017. Kje naj sploh začnem. Že po prvih petih minutah, se lahko zavedamo kaj nas čaka. Ko se dogaja nekaj “grozovitega” in se med tem večina dvorane hihita in smeji, potem se zavedaš, da izvedba ni ravno “vrhunska”.  Začel bom z liki. Čeprav je igranje dokaj solidno, žal nobena oseba ni zanimiva. Noben lik me ni prepričal, mi ni dal razlog zakaj bi me skrbelo zanj. In seveda ne bi bila “prava grozljivka” če se ne bi osebe odločale za neverjetno neumne in nesmiselne odločitve.

V filmu torej spremljamo življenje mladega Jedidaha Sawyerja, ki pristane v psihiatrični bolnišnici, od kod seveda tudi kmalu pobegne s skupino drugih bolnikov in ljubeznjivo oskrbnico Lizzy. Med celim filmov se tako lahko “sprašujemo” kdo od teh bolnikov je Leatherface, saj nikoli ni poimenovan po svojem pravem imenu. Toda vse skupaj je tako očitno, da je že po 20 minutah gledanja logično oziroma očitno “kdo je kdo”.

Leatherface je že od nekdaj veljal za “ne ravno bistro osebo” oz. je bil prikazan kot malce umsko-zaostal. Vendar očitni ni vedno bilo tako. V večini filma Jedidah velja za neverjetno razgledanega in bistrega fantiča, ki se ob koncu filma “v roku parih sekund” kar tako spremeni v “počasnejšega in zaostalega” Leatherfaca, ki smo ga vajeni. Nenavadno kaj ne? S tem se vrnem na vprašanje od prej. Smo res rabili vedeti kaj je Jedidaha spremenilo v pošast? Enako je z glavnimi  antagonisti naših ljubih “SLASHER” filmov. Lep primer je Michael Myers. O njem ne vemo popolnoma nič, le da gre za čudaka pod ceneno masko Williama Shatnerja, ki rad pobija ljudi. Prav isto je veljalo za Leatherfaca v originalu iz leta 1974. Skrivnost. Ne vednost. Vse kar smo vedeli, je bilo da gre za čudaka, ki si v prostem času rad izdeluje maske iz človeške kože in krvoločno pobija ljudi s svojo motorno žago. Smo rabili vedeti kaj več? Ne. Nas je kljub temu lik enostavno pretresel vsako sekundo, ko se je pojavil na platnu? Brez dvoma.

 

Stvar, ki me je v filmu tudi neizmerno zmotila, so bile vse smrti. Dobro, res je da v takem filmu pričakujemo pravi “gorefest”, kar tudi dobimo, ampak razen le ene smrti, ki mi je še zdaj ostala v spominu, prav nobena druga ni imela noben pomen oziroma razlog zakaj je bila potrebna. Vredno je tudi omeniti podkupljenega rangerja Hala Hartmana, ki ob začetku filma na krut način izgubi svojo ljubo hčerko. Kar je omembe vredno je njegov odziv. Po par sekundah Hal takoj pozabi, da je pravkar izgubil hčer in se povsem osredotoči na svojo sovraštvo do družine Sawyer, ki ga goji že iz preteklosti. Kar je na nek način smiselno, vendar sam si težko predstavljam, da bi se oseba v takšnih težkih trenutkih lahko odzvala tako nečustveno. Skozi celoten film tako spremljamo Hartmana kot antagonista, ki bo storil vse, da dokončno pobije vse Sawyerje in se tako maščuje za tragedijo, ki so mu jo povzročili. Vidno je, da se igralec Stephen Doriff (ja tisti Doriff iz filma Blade) v filmu trudi, vendar veliko pač ne mora doseči s scenarijem, ki mu je ponujen. Sredi filma smo tudi deležni nepotrebni sex sceni, ki seveda tudi vključuje elemente nekrofilije. In če ste se seveda spraševali, če ima ta scena bilo kakšen pomen ali povezavo z zgodbo oz. ima kakšen vpliv, mislim da žal veste odgovor.

 

Leatherface je bil slab film. Slabši kot sem pričakoval. Vse skupaj je pač nelagodno in površno , od likov do same zgodbe. Twist na koncu pa je tudi bilo možno opaziti že “iz stotih kilometrov”. Edina pozitivna stvar, ki jo lahko omenim, je da gre za boljši film od 3D verzije iz leta 2013. Kar pa res ne pomeni veliko.

Je torej ogled vreden?

Če ste velik oboževalec grozljivk, ki mora pogledati prav vsak nov film, ki izide, potem že. Pa tudi če ste pripravljeni svoje možgane izklopiti “na off” in si pogledati neumen gorefest slasher film za noč čarovnic. Vsem drugim, ki pa pričakujejo od svojih filmov kaj več, pa filma žal ne moram priporočati. Še posebej oboževalcem same “Texas Chainsaw franšize”.

Na začetku filma sem tudi zasledil, da je producent bil legendarni Tobe Hoper, ki smo ga žal letos izgubili. Sam res srčno upam (čeprav po vsej verjetnosti temu ni tako), da gospod Hoper ni videl grozote, ki smo jo morali mi.

 

OCENA: 4/10

 

 

 

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.