IT-Recenzija

Končno smo dobili tudi pravo filmsko verzijo slavnega romana IT (Tisto) legendarnega Stephena Kinga, po tem ko smo v začetku devetdesetih že dobili danes že skoraj kultno krajšo TV serijo z istim imenom. Film je režiral Andy Muschietti, ki je v preteklosti že imel izkušnje z “horror” žanrom, saj je leta 2013 že režiral dokaj solidno grozljivko Mama.

V filmu spremljamo skupino otrok, aka članov tako imenovanega “Luzer kluba”, ki se skupaj zoperstavijo proti grozljivemu demonskemu “stvoru”, večino časa v telesu srhljivega Pennywisa “Plesočega klovna”, ki se v izmišljenem mestu Derry pojavi vsakih 27 let in se dobesedno hrani z njihovim strahom.

3 najbolj pogosta vprašanja, ki si jih večina gledalcev postavi pred ogledom novega filma so:

-Ali je Bill Skarsgardov Pennywise sploh strašljiv, oziroma se lahko sploh primerja z legendarnim Tim Curryem iz 1990?

-Ali filma ne bom razumel, če pred ogledom nisem prebral knjige?

-Je film sploh “strašljiv” ?

Z veseljem vam lahko sporočim, da bom odgovor “NE” uporabil le za srednje vprašanje; Torej ne! V filmu lahko uživa prav vsaka oseba; od tiste skupine ljudi, ki so kultni oboževalci in so prebrali vse knjige in strogo natančno pregledali serijo, do prav navadnega vsakdanjega filmskega obiskovalca. Bill Skarsgard kot Pennywise je enostavno strašljiv. Pennywise je lik, ki potrebuje karizmo in ne le kup dragega make-upa in posebnih efektov. Skarsgard v svoj briljanten nastop vključi tudi mnogo elementov, kot različne obrazne mimike in tudi “creepy” glas, ki morda na nek način še skoraj bolj deluje, kot bolj možat in mobster glas Curryeve verzije.

 

Ena izmed stvari v stari seriji, ki je motila večino gledalcev (vključno z mano), je bil drugi del zgodbe, oz. “Odrasli del”, ko otroci odrastejo. Tisti del je bil enostavno dolgočasen.

Z veseljem vam lahko olajšam muke in vam povem, da “odrasli otroci” niso prisotni v filmu. Film se raje osredotoča na otroke; njihovo prijateljstvo, nevednost in predvsem strah.

Otroci v filmu ne razočarajo. Še posebej izstopajo Jaeden Lieberher, ki igra jecljavega Billa, Jeremy Ray Taylor aka debelušni in sramežljivi “mestni zgodovinar” Ben in Sophia Lillis, Beverly; edino dekle v Klubu luzerjev. Seveda je glavno ime med vsemi mladimi igralci Stranger Thingsov Finn Wolfhard, ki tukaj igra gobezdavega Richieja. Čeprav je bil odgovoren za večino smeha v kinodvorani, so me vseeno bolj navdušili drugi “manj znani” otroci.  Pennywise se kot sem že prej omenil hrani s strahom. Strahom otrok če smo natančnejši. Tako se vsakemu otroku prikaže na drugačen način, in sicer v obliki nečesa, kar je njihov največji strah. Film vsebuje veliko strašljivih delov in tudi ne pretirava z nepotrebnimi “jump scare trenutki”, ki so seveda prisotni, toda je skoraj vsak upravičen, kar pomeni, da se takrat dejansko nekaj zgodi in ne da “samo naglas zaškripajo vrata ali pa da nenadoma mimo priteče mačka”.

 

In seveda glavno vprašanje; Ali je IT strašljiv?

 

Odgovor je ja in ne. Čeprav Pennywise včasih izpade prav (nenamerno?) komično, je v večini scen res grozljiv. In tako bi lahko rekli za film. Ne gre le za grozljivko. Gre za zgodbo o dogodivščinah otrok, ki se borijo proti neki večji sili, in pri tem praktično nimajo nobene podpore odraslih. Dejstvo da se Pennywisa vidijo le osebe za katere tako želi, le še pripomore k temu. Tudi ko je potekal “ne grozljiv” del filma, sem v filmu užival, saj je med otroci bil nek odnos oziroma neka povezava, ki me je enostavno pritegnila in tako sem bil ves čas zainteresiran  v dogajanje. Njihov luzer klub me je takoj spolnil na skupini otrok iz Spielbergovega E.T.-ja in seveda na lanski Netflixov super hit: Stranger Things.

 

Torej je IT najboljši “Stephen King film”? Ne. Je pa zelo blizu, zagotovo med TOP 3.

 

OCENA: 8/10

 

 

Komentarji
Primoz But

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.
Primoz But

Latest posts by Primoz But (see all)

Primoz But

Velik ljubitelj filmov, občasno tudi pisec scenarijev.